Poplava medsebojne komunikacije

V 17-minutnem prikazu poplave se nizozemski ustvarjalec Maarten Isaäk de Heer z nenavadnim pristopom ukvarja z vprašanjem čustvene reakcije petih družin, ki jih ta dogodek prizadene. Pred začetkom filma se izriše napis, ki sporoča, da gre za inštalacijo, ki načeloma ni namenjena predvajanju v filmski dvorani.

Celoten film se odvije znotraj enega statičnega kadra, ki zajame pet hiš, v katerih stanuje pet različnih družin oziroma pet različnih vrst živali – konji, race, purani, dihurji in tjulnji. Hiše so upodobljene v popačeni perspektivi, detajlirane in z nenavadno velikimi okni, s čimer avtor omogoči vpogled v vsako.

Avtor brez posebnega uvoda predstavi vsakdanje življenje vseh teh družin. Različne živali prestavi v človeški svet, ki ni prilagojen vsaki izmed teh živalskih vrst. V vsaki izmed hiš se stalno nekaj dogaja – v eni konj kadi, v drugi puran pelje svojo ženo na invalidskem vozičku do avtomobila, v tretji dihur udarja po dveh tipkah na klavirju itd.

Race se, ko začne deževati, iz hiše prestavijo v čoln ter si ravnodušno, skorajda rutinsko nadenejo rešilne jopiče. Prostor začne poplavljati voda. Postopoma se racam v čolnu pridružijo vsi preostali z izjemo konjev in puranov, ki so pred poplavo z avtomobilom zapustili prostor. Voda seže višje od vseh hiš in pogoltne prostor pod čolnom.

Hkratnost dogajanja se strne v »nedogajanje« v čolnu. Živali, ki so se na poplavo odzvale nenavadno mirno, na čolnu ne spregovorijo. Vsake toliko časa se kakšna izmed njih premakne. Tu se avtor družbenokritično dotakne aktualnih tem – nesposobnosti komuniciranja ljudi (živali se držijo vsaka zase; tudi znotraj družine) in navezanosti na materialne dobrine (dve izmed rac se začneta ukvarjati s svojimi telefoni in tabličnimi računalniki).

Voda počasi odteče, dolgočasje v čolnu se razcepi v ponovno razvejenost dogajanja in vse živali se vrnejo na svoja mesta ter tako zaključijo ta ciklični film oziroma inštalacijo.