Portret večplastne Jamajke

Khalik Allah je sodobni ameriški režiser, ki se v svojem delu osredotoča na črnske skupnosti in njihova življenja. S filmom Črna mati (Black Mother, 2018), ki ga je posvetil svoji materi, se režiser pokloni svojim jamajškim koreninam po materini strani. V posnetkih avtor zgodovinska dejstva prepleta s svojim osebnim doživljanjem Jamajke in tako ustvari intimno sliko dežele, ki presega zahodnjaške predsodke.

Čeprav se Jamajki poklanja, je avtor ne idealizira, kar je jasno iz kaotičnosti filma — nekateri posnetki so raztrgani in razpršeni po filmu, poleg tega pa pogosto niso v smiselnem zaporedju. Poleg tega je film posnet z različnimi kamerami — digitalnimi in analognimi — ki proizvedejo popolnoma drugačne izglede in v kombinaciji delujejo neskladno. Skozi svojo kaotičnost Črna Mati osvetljuje nestabilnost in bedo v Jamajki, ki jo tudi neposredno pokaže — na primer z neprijetno dolgimi velikimi plani sicer ozdravljivih poškodb, ki so zaradi pomanjkanja zdravstvene oskrbe postale grozljive in nevarne. Zmedenost filma ne kaže le na stisko, temveč tudi na raznovrstnost Jamajke — medtem ko poslušamo nespoštljivo barantanje s prostitutko, platno osvetljuje podoba ženske, ki se podnevi zabava ob plesu. Zvok tega prizora prikaže kočljiv položaj jamajške ženske, medtem ko jo posnetek kaže veselo in svobodno — v tem nasprotju se slika večplastnost Jamajke.

Film pokaže tudi zgodovinsko plat nestabilnosti: razpravlja o kolonializmu in suženjstvu, ki sta opustošila Jamajko in na kakšen način se še vedno zrcalita v jamajški družbi — zahodna vpletenost v Jamajko je s porastom večjih trgovskih verig spremenila prehranjevalne navade ljudi. Nikakor pa film ne ostane pesimističen — svečano predstavi Samuela Sharpea, voditelja uspešnih suženjskih uporov, ki jamajškemu prebivalstvu predstavlja simbol transgresije in upanja. Vključi tudi ritmično in energično recitacijo besed, ki pozivajo k spoznavanju črnske zgodovine saj, »če poznaš svojo zgodovino, veš, kam spadaš« — besede namigujejo na možnost in nujo preseganja temačne zgodovine prek ohranjanja svoje kulture. Recitacija je repetitivna in ob vsaki ponovitvi bolj energična, s čimer vzbuja upanje. S tem preseže temačen oris Jamajke in nam približa tudi človečnost in moč tamkajšnjih ljudi. Neposredno pa jo približa tudi s posnetki plesa in glasbe ter besed lokalcev o povezanosti in ljubezni med prebivalci.

Film je tako čuten kolaž Jamajke, ki pokaže kompleksnost in večplastnost jamajške kulture — s tem se pokloni svoji materi, obenem pa tudi svoji kulturi, ki ga je na svojevrsten način prav tako vzgajala.