Khalik Allah je sodobni ameriški režiser, ki se v svojem delu osredotoča na črnske skupnosti in njihova življenja. S filmom Črna mati (Black Mother, 2018), ki ga je posvetil svoji materi, se režiser pokloni svojim jamajškim koreninam po materini strani. V posnetkih avtor zgodovinska dejstva prepleta s svojim osebnim doživljanjem Jamajke in tako ustvari intimno sliko dežele, ki presega zahodnjaške predsodke.

Črna mati (Black Mother, Khalik Allah, 2018)

Čeprav se Jamajki poklanja, je avtor ne idealizira, kar je jasno iz kaotičnosti filma — nekateri posnetki so raztrgani in razpršeni po filmu, poleg tega pa pogosto niso v smiselnem zaporedju. Poleg tega je film posnet z različnimi kamerami — digitalnimi in analognimi — ki proizvedejo popolnoma drugačne izglede in v kombinaciji delujejo neskladno. Skozi svojo kaotičnost Črna Mati osvetljuje nestabilnost in bedo v Jamajki, ki jo tudi neposredno pokaže — na primer z neprijetno dolgimi velikimi plani sicer ozdravljivih poškodb, ki so zaradi pomanjkanja zdravstvene oskrbe postale grozljive in nevarne. Zmedenost filma ne kaže le na stisko, temveč tudi na raznovrstnost Jamajke — medtem ko poslušamo nespoštljivo barantanje s prostitutko, platno osvetljuje podoba ženske, ki se podnevi zabava ob plesu. Zvok tega prizora prikaže kočljiv položaj jamajške ženske, medtem ko jo posnetek kaže veselo in svobodno — v tem nasprotju se slika večplastnost Jamajke.

Film pokaže tudi zgodovinsko plat nestabilnosti: razpravlja o kolonializmu in suženjstvu, ki sta opustošila Jamajko in na kakšen način se še vedno zrcalita v jamajški družbi — zahodna vpletenost v Jamajko je s porastom večjih trgovskih verig spremenila prehranjevalne navade ljudi. Nikakor pa film ne ostane pesimističen — svečano predstavi Samuela Sharpea, voditelja uspešnih suženjskih uporov, ki jamajškemu prebivalstvu predstavlja simbol transgresije in upanja. Vključi tudi ritmično in energično recitacijo besed, ki pozivajo k spoznavanju črnske zgodovine saj, »če poznaš svojo zgodovino, veš, kam spadaš« — besede namigujejo na možnost in nujo preseganja temačne zgodovine prek ohranjanja svoje kulture. Recitacija je repetitivna in ob vsaki ponovitvi bolj energična, s čimer vzbuja upanje. S tem preseže temačen oris Jamajke in nam približa tudi človečnost in moč tamkajšnjih ljudi. Neposredno pa jo približa tudi s posnetki plesa in glasbe ter besed lokalcev o povezanosti in ljubezni med prebivalci.

Film je tako čuten kolaž Jamajke, ki pokaže kompleksnost in večplastnost jamajške kulture — s tem se pokloni svoji materi, obenem pa tudi svoji kulturi, ki ga je na svojevrsten način prav tako vzgajala.