Poskusi znova, Billy

Kes (1969) Kena Loacha je film o odraščanju v družbi, kjer nobenemu ni mar za nikogar. Vsak skrbi samo za to, da bo preživel dan in pri tem sledil ozki poti, receptu, ki mu ga je družba predpisala že v zgodnjih otroških letih. Tudi družbi namreč ni mar za njene pripadnike – v imenu svojih posrednikov, birokratov, ljudi spreminja v številke, hkrati pa jim s pomočjo svojega zakrnelega religioznega aparata vsiljuje občutke krivde, ki ljudi delajo labilne, jezne, napadalne in samouničujoče. Ko človek nekajkrat poskusi prebiti in spodbiti debele stene sovraštva, ki ga pod taktirko brezdušne birokracije in navidezno brezizhodne depresije posnema skorajda vsak njegov sošolec, član družine, učitelj, se naposled zadovolji z »dejstvom«, da je sovraštvo prevladujoč element človeške narave. Kes je film, ki govori prav o tem prebijanju in spodbijanju sovraštva. Njegova največja moč je v tem, da nikoli ne pove, če je tovrstno sovraštvo, ki izvira iz sistema in pronica v najgloblje pore družbe (ljudje so samo variacije na splošno temo sovraštva), sploh mogoče prebiti.

Kes torej ni film o kesanju, kot se morda pričakuje. Kes je ptič, sokol, katerega subtilna simbolika govori o nečloveškosti sistema, ki ga je industrijska družba videla kot utopičnega, o notranjem gnitju nečesa, kar množični mediji predstavijo kot tretji svet, kot nekaj, kar je samo krivo za svoj propad. Kes je nekdo (čeprav je ptič, je bolj NEKDO kot NEKAJ, predvsem pa bolj NEKDO od ostalih prebivalcev zakrnelega, pozabljenega angleškega mesteca). Za vse razen za mladega Billyja je zamenljiv kot vsak drugi potrošni produkt – avto, telefon, hobi, prijatelj, ljubimec. Ker se izrazito odmakne od vsakršne psihologizacije likov, Kes naslika odvisnost ljudi od sistema, v katerem živijo. V svojih dejanjih delujejo izgubljeni in nemočni, kar na trenutke učinkuje komično. Jasnih antagonistov v Kesu ni, pa vendar je ves čas prisoten nek antagonist.

Kes Billyja uči vsega tistega, kar ga družina in šola navkljub svoji navidezni funkciji ne zmoreta naučiti. Billy za sokola skrbi, ga hrani, z njim se igra, uči ga novih spretnosti in z njim teka po zeleni angleški pokrajini, katere gracilnost postavlja močan kontrast ostri in kovinski naravi sistema ter medčloveških odnosov, ki oblikujejo Billyjevo življenje.

Kamera v Kesu vedno deluje kot opazovalec, ki ravno zaradi svoje distance in nevpletenosti uspe podati ostro družbeno kritiko. Billy se ves čas giblje iz ene tesnobne, grobe okolice v drugo – kamera mu sledi od doma do šole in zopet domov, s tem pa namiguje na ujetost malega človeka v mehanizem industrijske družbe, ki človeka že v otroštvu vidi kot zgolj številko, kot nekoga, ki bo izločen, če se ne bo prilagodil zasužnjujočim družbenim zahtevam po mehanizaciji in racionalizaciji dejanj. Industrijska družba razdeli prostor in čas, tako da vsakemu prostoru določi pravila obnašanja, vsakemu časovnemu odseku pa jasen namen. Kamera skorajda dokumentarno opazuje nogometno tekmo, ki jo učitelj športne vzgoje organizira predvsem zato, da bi šolarjem dokazal svoje športne spretnosti (za katere se izkaže, da so bolj slabe). Billy med tekmo, ki jo učitelj okliče kot veliko tekmo med Manchestrom in Spursom, zato, da bi se vsaj za trenutek počutil pomembnega, pleza po golu namesto, da bi branil, v slačilnici pa izvaja akrobacije zato, da bi pobegnil mrzlemu tušu, v katerega ga prisili učitelj. Ne obnaša se po pravilih prostora in časa, zato nanj gledajo kot na tujka, on pa kljub temu v svojem početju vztraja.

Jeza in sovraštvo se precej bolj kot pri otrocih, ki še premorejo nekakšno mero navdušenosti in igre (čeprav je iz filma razvidno, da tudi oni pristajajo na okvirje, ki jim jih počasi vsiljuje revna industrijska družba), kaže pri odraslih pripadnikih zadušljivega mesteca. Otroci morajo zaradi kajenja, ki je na koncu koncev le nekakšen način, da prebijejo čas in vzpostavijo svojo identiteto, pogosto obiskati ravnatelja, ki jih bolj zaradi svoje nemoči kot zaradi pedagoških namenov s šibo tepe po prstih in jim pripoveduje moralistične zgodbice o tem, »kako je bilo včasih lepše in so bili ljudje bolj vljudni.« Distancirana kamera v tem prizoru še prav posebej dobro učinkuje – ravnatelja prikaže kot nekoga, ki brezupno hlasta po avtoriteti, v sebi pa je samo ubogi otrok, eden izmed šolarjev, ki jih krca po prstih; izgubljeni deček, ki potrebuje samo objem in dobro oceno.

Billy je edini, ki še premore trohico upanja, kar najbolje izražajo prizori, v katerih sam postopa po ulicah in išče dogodivščine, knjige ter stik z ljudmi, kar ga naposled privede do antikvarne knjigarne (ker mu v knjižnici zopet zaradi nenaravnih birokratskih omejitev nočejo izposoditi knjige), kjer najde knjigo o ptičjereji, ki ga usmeri k temu, kar si v življenju pravzaprav želi početi, kakšen odnos do sveta želi imeti. Vendar pa ga ravno ta izhod na ulice, izhod iz opresije sistema, ki mu ves čas govori, da mora biti jezen, če hoče biti svoboden, pripelje do zadnjega člena verige, do počela sistema, v katerem živi, do denarja. Ravno denar ubije njegov otoček miru in avtentičnosti, njegovega dragega sokola Kesa. In kaj poreče na to sistem, v katerem živi? Poskusi znova, Billy.