Previdno z željami

Čeprav je film Thelma (2017) promoviran kot nadrealistična drama, se v njem prepletajo elementi misterija, psihološke drame, srhljivke in znanstveno-fantastičnega filma.

Že začetek filma s prizorom očeta s puško in hčerke v gozdu nakaže skrivnost, nedokončano dejanje in tišina pa ustvarita slutnjo. Prizor se prekine, dogajanje se nadaljuje leta kasneje, v njenih študentskih letih. V študnetskem domu Thelma rahlo izstopa, v kadru je navadno sama. Prihaja iz oddaljene vasi v mesto in izhaja iz družine, ki je zelo verna. Na fakulteti živi sama v svojem stanovanju, ki deluje hladno in prazno.

Nekega dne, ko je z drugimi študenti v knjižnici in k njej prisede dekle, ki jo pozna s predavanj, se ji začne tresti roka, zunanje okoliščine – krajše prekinitve električnega toka in utripanje luči, zunaj za prostranim oknom se neenakomerno vrtinči jata črnih vran – opozorijo na nenavadnost. Ozračje postane naenkrat zlovešče in skrivnostno. Doživi napad, ki spominja na psihično motnjo. Odpeljejo jo v bolnišnico.

Specialisti ne znajo pojasniti napada. Očetu v pogovoru pove, da se ji zdi, da je od drugih drugačna, včasih celo boljša. Napadi se ponavljajo, spremlja jih vpletenost dekleta iz knjižnice, ime ji je Anja. Okoli Thelme je ponavadi tišina, sama deluje umirjeno, kar se ujema z njenim načinom življenja Thelma prvič poskusi tudi »študentski« način življenja, gre na zabave, popije alkohol in pokadi cigareto. V teh prizorih je več glasbe, vzdušje je bolj živahno, kar pa ne traja dolgo … izkaže se, da jo Anja privlači, nekatere substance, na primer alkohol, njena občutja še povečajo. Pod vplivom substanc postanejo linije čistejše, okolica izgine, Thelma je ovita v temo. V domišljijskem prizoru poljubljanja z Anjo, se prikaže kača kot simbol pregrehe. Thelma, ki je zelo verna, se želi teh misli znebiti. Poleg tega tudi sama ne zna pojasniti napadov v Anjini prisotnosti. Film prvič doseže večjo esteticiziranost v prizoru v operi – glasba je glasnejša, katarzična, zajame cel prostor (z glasbo sovpadata ples in premikajoči se strop). Z njenega obraza v velikem planu je moč razbrati močne občutke. Kamera se z obraza odmakne vsakič, ko pokaže dogajanje v predstavi. Nato se Thelmin in Anjin pogled srečata v temi.

Nadrealistični »elementi« postajajo vse bolj pogosti (pojav vran, utripanje luči …) in ustvarijo bolj napeto vzdušje. Film preskoči iz Thelmine sedanjosti v njeno otroštvo. Premolki in tišina odražajo hladnost. Raziskave v bolnici potekajo prav tako v hladnem okolju. Prizori so mučni zaradi hitrega bliskanja luči pri raziskavah, ki jih opravljajo na njej. V kadru je spet pogosteje prikazana sama, film se vrne na podobno atmosfero kot na začetku, le da je sedaj za tem neka napetost, tiha glasba in hitrejša menjava prizorov. Ko v Thelmi končno spodbudijo neko drugo stanje, tudi film preide na fantastično raven, saj sledi prizor njene prijateljice Anje, ki preprosto izgine v trenutku, posnetek pa se zavrti nazaj in razbita šipa se sestavi. Medtem Thelma lebdi. Stanja ne morejo pripisati nobeni medicinski diagnozi. Thelma ima nadnaravno moč. Ta moč je povezana z napadi in njeno zavestjo in podzavestjo, kar pojasnita tudi spomin iz otroštva in pripoved očeta.