Prišel kot komet

Film Odpotovanje (2020) režiserke Petre Seliškar prikazuje zgodbo Tomaža Pengova, slovenskega umetnika, ki je izdal prvo kantavtorsko in neodvisno ploščo v Jugoslaviji.

Življenje glasbenika je preko intervjujev (v obliki govorečih glav) prikazano skozi oči ljudi, ki so ga osebno poznali in so z njim delali, pri čemer pripovedovanje zgodb in opisovanje spominov, ki sestavljajo osrednji del filma, dopolnjujejo arhivski posnetki Pengova. Večinsko posredni način dokumentiranja, ki je po besedah Lilijane Nedič, nekdanje restavratorke v Slovenki kinoteki in Narodnem filmskem arhivu, posledica pomanjkanja in nedostopnosti arhivskega gradiva, na prvi pogled ponuja raznolike vidike ustvarjanja glasbenika, katerim pa je skupno opevanje Pengova kot genialnega unikuma, ki je bil na koncu paradoksalno žrtev svoje svojstvenosti.        

Zdi se, da določeni komentarji izzvenijo površinsko, repetitivno in ne prinesejo toliko vsebine, ki bi nepozanavalcu omogočila poglobljeno spoznavanje glasbenika, saj se veliko izgovorjenega nanaša predvsem na njegovo zunanjo podobo – »bil je lep kot grški bog« ali »vse ženske so bile nore nanj.« S tega vidika film izpade manj informativen in narejen bolj za tiste, ki so ga poznali in so z njim in njegovim delom že bili seznanjeni.

Posledica prevladovanja dialogov je namreč manko prostora, ki bi bil namenjen Tomažu samemu in njegovemu delu, predvsem poeziji, ki se v filmu pojavi le mimobežno, a je igrala ključno vlogo v njegovem življenju.

Medtem ko naslov te, po mnenju sogovornikov pa tudi strokovne javnosti1 edinstvene in še vedno nepresežene plošče Odpotovanja najbrž izhaja iz popotovanj Pengova po svetu in njegovega svetovljanstva, se zdi, da se naslov filma bolj navezuje na tragični odhod Pengova, ki je sledil kmalu po vrhuncu njegovega ustvarjanja.

1. Štamcar, Miha. 2012: »Najboljši slovenski album«. Dnevnik. Dostopno na: https://www.dnevnik.si/1042554534; pridobljeno: 7.10.2020.