Ptič mora umreti!

Legendarni britanski režiser Ken Loach, ko ne snema filmov, svoj čas med drugim nameni tudi temu, da slehernika prek medijev opozori nad katastrofalnim stanjem britanskega socialnega sistema ali pa se zmagovalno, z zlato palmo ovenčan, sprehaja po rdeči preprogi Cannesa. In leta 2016 mu je to tudi uspelo – s socialno dramo Jaz, Daniel Blake (I, Daniel Blake). Film prežemajo antikapitalistične ideje, podprte z režiserjevim simpatiziranjem delavskega razreda. Ken Loach ne ponudi nič novega, saj to zapakira sploh za tisto letino v kinematografsko neizzivalno formo. No, pri Kesu (1969), zdaj že filmski klasiki, temu ni tako. Kljub temu, da Loach  zopet v ospredje postavi  družino delavskega razreda ter otrokovo močno osebno stisko, pa Kesu bolj kot drugim uspe ohraniti lahkoten in duhovit podton. Loach z dolgimi prizori pusti, da  se liki in dogajanje na platnu razcvetijo, kar omogoči razumevanje dinamike med učitelji in dijaki. Slednje odraža prizor, v katerem dijaki igrajo nogomet s svojim profesorjem.

15-letni Billy je glavni protagonist filma. Člane njegove družine sestavljajo mati samohranilka ter starejši brat Jud, »alfa samec«, ki se poslužuje verbalnega in fizičnega nasilja nad mladoletnim srednješolcem Billyem. Bolje ni niti v šoli, ki je zaradi umeščenosti v ruralno okolje pod močnim vplivom katoliške vere, zaradi lastne zafrustriranosti in nezadovoljstva učiteljskega katedra pa dopušča nasilne kaznovalne tehnike (krcanje šibe po prstih). Tako Billy nima miru ne doma ne v šoli. Si pa zato svoj mir išče po bujno zelenih tratah, teče po ulicah, kmetijah, opazuje samostane, kjer si najde svoj projekt – vzgojo divje sokolice. Dresiranje ptice od njega zahteva potrpežljivost, previdnost, iznajdljivost, skrb, torej vse tisto, kar mu šola v svoji institucionalni zakrnelosti ne zmore nuditi. Tega mu ne zmore nuditi niti zaposlitveni servis, katerega predstavnik mu v enem izmed prizorov ponudi delo v rudniku, ki je v popolnem navzkrižju z Billyjevo osebnostjo.

Ptič mora umreti! Tako Loach skozi tragične in komične prizore uspe ustvariti kontrast, s katerim se glavni lik uspe tako priljubiti, da lahko to razumemo, kot da bi Loach skozi njega proslavil delavski razred.