Pusto veselje brezčasja

V tem kratkem filmu se je režiser lotil nadvse zanimivih tem – ljubezni in starosti hkrati. Stara poročenca sta nekako odrezana od sveta. Postavljena sta v kočo na samem. Črno-bela tehnika, v kateri je film posnet, daje občutek starega, zanemarjenega. Vrsto let sta že skupaj, zato sta verjetno že malce naveličana drug drugega. Njuno razmerje deluje na trenutke komično. Redki pogovori tečejo o daljnih spominih, a kmalu jima zmanjka besed ali pa konča s prepirom. Zdi se, da se počutita prazna in si želita obuditi iskro od nekoč. Večinoma govorita v žalostnem in tudi nesramnem tonu, a to ne pomeni, da se ne ljubita več. Njuna strast je zagotovo že usahnila, ampak narazen ne bi dolgo zdržala. Vzajemno ljubezen si izkazujeta, ko si pomagata pri opravilih in zdravljenju manjših poškodb. Viktor si vsake toliko rad dodobra ogleda svojo ženo in njene posamezne dele telesa. Žena Ana pa se tudi kdaj pa kdaj zasmeje Viktorjevim šalam. Ključen prizor se odvije na koncu filma, v katerem avtor Jan Cvitković postavi par na tako rekoč streho sveta, s čimer ju povzdigne nad vse. Par se drži za roke z nasmehom na obrazu – obstajata le še ona dva in ne potrebujeta nikogar drugega.