Anikey studios je pod vodstvom nizozemskih ustvarjalcev Paca Vinka in Alberta ‘t Hoofta do zdaj posnel tri kratke animirane filme. Fallin’ Floyd (2012), visokooktanska komična drama, ki lik glavnega protagonista razvije v devetih minutah, je njun zadnji kratki animirani film.

Fallin’ Floyd (Paco Vink, Albert ‘t Hooft, 2012)

Fallin’ Floyd s preletom skozi mesto popelje do glavnega protagonista, ki na ulici radoživo igra trobento. Film je sicer narejen v 2D tehniki, a sta se avtorja nenavadnemu in ploskemu videzu okolja izognila z uporabo 2.5D tehnike. Glavni junak je kakor drugi liki ustvarjen enostavno in brez detajlov. Obrazi likov se zdijo karikirani, barva polti je pri vsakem drugačna. Barve so glavno izrazno sredstvo v filmu. So svetle – prevladujejo modra, zelena in rdeča, ki občasno meji na rožnato. S tem avtorja skozi okolico, ki obdaja protagonista, slikata njegovo počutje, ki je lahkotno in prijetno – lik se zdi srečen.

Nalezljivost njegove sreče se pokaže takoj, ko možicelj, napravljen v srajco s kravato in s kovčkom v roki ter povešene drže, stopi mimo protagonista in spremeni razpoloženje – postavi se bolj pokončno, na obrazu se mu izriše nasmeh. Protagonist se nato začne premikati od kraja do kraja in navduševati ljudi, ki slišijo glasbo njegove trobente. To navdušenje protagonistu prinese denar, s katerim kupi prstan ženski. A nato ugotovi, da ta že ima svojega partnerja.

Od tu naprej se vsa razgibanost barv spremeni v melanholičnost temno modre in vijolične. V modro se spremeni tudi polt protagonista, ki se kot nekakšna poosebitev Freudovega »ida« pojavi kot majhen, črn demon, ki začne upravljati z njegovim življenjem. Protagonist trobento vrže v reko, s stene svoje sobe strga vse plakate džezovskih legend, začne si puščati brado … Kmalu zatem začne delati kot natakar v restavraciji, a tam opaža le srečne in zaljubljene pare, ki s svojo živo obarvanostjo izstopajo od preostalih likov. To vodi do protagonistove brezvoljnosti in neprisotnosti pri delu, zato ga vedno jezni delodajalec premesti v kuhinjo. Tam zaradi enakih razlogov ne ostane dolgo, nakar je premeščen do stranišč. Zopet je nejevoljen, zato ga delodajalec odpusti. Prepusti se alkoholu, mali demon, ki ga spremlja, pa postaja vse večji. Ritem filma se upočasni in s tem ponazori počutje glavnega protagonista. Pojavi se pred psihoterapevtom, ki vrže proč njegov prstan. Za njim se zapodi v reko, a tam najde svojo trobento. Znajde se v prostoru, s katerega odtečejo vse barve razen črne. Vse, kar mu ostane, je trobenta, na katero začne igrati otožno skladbo. Postopoma se v okolje začnejo vračati barve. Okoli protagonista se zbirajo ljudje, ki so navdušeni nad njegovim igranjem. Tokrat trobente ne igra zaradi denarja ali da bi si pridobil pozornost ženske ampak zaradi igranja samega. Mali demon izgine, protagonist pa spet postane priljubljen pri ljudeh.