»Ljubezen lahko zavzame kakršnokoli obliko in velikost,« bi bil grob prevod angleške fraze1. V kratkem animiranem filmu Ples ljubezni (2018) ljubezen prevzame obliko velikega zelenega očesa, ki obišče izgubljenega, poraščenega mladeniča.

Ples ljubezni (Leo Černic, 2018)

Gre za diplomski projekt režiserja in animatorja Lea Černica, ki je nastajal dobro leto, skrit pred očmi laične in strokovne javnosti, v majhni sobici brez klime ali oken na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. V okviru študija gre za edinstven projekt na akademiji – pobolonjski program smeri Filmska in televizijska režija namreč predpisuje ustvarjanje kratkega dokumentarnega filma v 2. letniku in kratkega igranega filma v 3. letniku, ki tako služi tudi kot diploma. Černic si je s posebnim dogovorom z mentorji omogočil ustvarjanje kratkega animiranega filma, pri katerem so – kljub temu, da je Černic spisal scenarij in kasneje film sam animiral – sodelovali tudi drugi študentje (vlogo direktorja fotografije je prevzel Rok Kajzer Nagode, montažerka je bila Sara Gjergek, scenografijo je prispeval nedavni Brenkov nagrajenec2 Vid Hajnšek idr.).

Černičevo zanimanje za animacijo je vidno že v njegovem prejšnjem projektu, kratkem dokumentarcu Zamejen (2017). Vanj je poleg domačega, arhivskega materiala in podob, ki jih je nabral v sklopu obveznih, s strani Akademije produkcijsko vnaprej predpisanih treh snemalnih dni, ko so nastali totali Trsta, vključil kolaž in risano animacijo. A ker levji delež pripovedi predstavlja animacija, je arhivski material tisti, ki ga povezujejo kolažne in risane sekvence. V slednjih avtor na karikaturen način prikaže sebe in svoje starše, kar je iskren izkaz ljubezni staršem, ki ga poudari z avtentičnimi podobami.

Snovi za pripoved o ljubezni z velikim zelenim očesom v Plesu ljubezni avtor verjetno ni vzel iz lastnega življenja, je pa izrazit avtobiografski element pri videzu glavnega junaka, ki spominja na avtorja samega. Poraščen, brkat mladenič se na začetku izriše na beli podlagi; leži na nevidni postelji. Ko vstane, mu odpadejo roke. Kmalu mu zrastejo nove. Sprehodi se, globoko zadiha in pljuča se mu spremenijo v grm. Sledi hitrejša, vizualno dovršena sekvenca, v kateri mladenič večkrat spremeni obliko in ki se konča s srečanjem ogromnega zelenega očesa. Oko bi lahko pomenilo avtorjevo fascinacijo nad določeno osebo. Oko lahko navsezadnje simbolizira tudi gledalca, v katerega se avtor potopi … kot mladenič skoči v oko takoj zatem, ko se srečata.


  1. »Love comes in all shapes and sizes.« Prevod pisca.
  2. Brenkovo priznanje za izjemne dosežke na filmskem področju vsako leto podeli Društvo za širjenje filmske kulture KINO!.