Skupaj skozi hladne zimske noči
Strah je votel, okrog pa ga ni nič, se glasi ljudski pregovor, ki ga v animiranem filmu Sladka noč (Nuit cherie, 2019) upodobi belgijska avtorica Lia Bertels. Modra animacija z dovršenim ozadjem, na katerem se prepleta bujno rastlinje in zvezdnato nebo, prikaže nenavadno zimsko noč, v kateri se srečajo ljubke živali z velikimi očmi in majhnimi usti, ki vsaka zaradi svojega razloga ne morejo spati. Nespečnost bi lahko predstavljala osamljenost, témo, ki igra pomembno vlogo tudi v animiranem filmu portugalske animatorke Regine Pessoa Stric Tomaž: Štetje dnevov (Tio Tomás, A Contabilidade dos Dias, 2019). Če medved ne more spati, saj se prebudi vsakič, ko skrivnostni pevec v njegovih sanjah odpre usta, da bi zapel, in teta opice ne spi, da ne bi zamudila vrnitve svoje ljubezni, za katero se zdi, da jo čaka zaman, se stric Tom zaradi svojih težav zapira sam vase, pri tem mu nobene usluge ne delajo vaščani, ki ga zaradi njegove posebnosti in brezposelnosti jemljejo za lenuha.
Tom, čigar preteklost ostaja neznana, se pred svojimi težavami zateka v obsedeno štetje, da mu številke kar padajo iz rokavov in izpod klobuka. Pretežno črno-bela nemirna risana animacija, ki po slogu nakazuje na Tomovo nenehno beleženje v zvezek, poudarja njegovo živčno stanje. Umiri se šele ob druženju z nečakinjo. Sladko noč po drugi strani preveva mirno in nežno vzdušje, poleg modrih odtenkov ga zarisuje tudi melanholična kitarska pesem, ki jo, da bi pozabil na lakoto, igra volk. Spokojno atmosfero vsake toliko zmoti le oddaljeno rjovenje »nevarnega« jetija.
A kot pravi pregovor, se jeti dejansko izkaže za najmanjšega izmed vseh, glasno rjovenje in navidezne ogromne stopinje v snegu so le način, kako se obvaruje pred večjimi. Bolj kot prikaz strahu in odnosa, ki ga pogosto zavzamemo do njega, se zdi ganljivo, kako živali kljub temu, da se ne poznajo, poskrbijo druga za drugo, kar je tudi nujno, da lahko preživijo zimo. Na podoben način, kot so za živali ključni nenavadna noč in naključna poznanstva, odigra pomembno vlogo v življenju male deklice stric Tom. Regina Pessoa, ki jo je navdahnil lasten stric, prikaže, kako je nekdo kljub svojim pomanjkljivostim in napakam, zaradi katerih se morda sam sebi zdi majhen, v očeh drugega velik. Stričeve nikoli zaključene obrede, zahtevajoče veliko mero pozornosti, prekinjajo dogodki druženja z nečakinjo. Animacija pri tem oživi, ponavljajočo nemirno monotonost, zamenjajo podobe vožnje z motorjem in risanja po stenah, v katere se prikradejo rdeče podrobnosti, ki nakazujejo na medsebojno zadovoljstvo, da imata drug drugega. Vendar preteklost postane prehudo breme – stric se ne more rešiti svoje obsedenosti, pri tem pa od sebe odrine najbližje.
Animaciji Sladka noč in Stric Tom sta vsaka na svoj način zelo življenjski. Prva na nežen način prinaša premislek o temah, kot so minevanje, osamljenost in strah. Živali se jih zavedajo in pri tem ostajajo zelo mirne, zdi se, da težke trenutke sprejemajo kot neizbežen del življenja. Vsake toliko se namreč pojavi nekdo (podobno kot stric Tom v primeru portugalske animatorke), zaradi kogar postane lažje.