Slika, polna življenja
Florence Miailhe se je z animacijo začela ukvarjati pred 30 leti in postala je svetovno priznana animatorka. Leta 2015 je tako na festivalu animiranega filma v Annecyju prejela tudi nagrado Cristal d’Honneur za življenjsko delo. Letos je premiero doživel njen celovečerni prvenec Prehod (La Traversée, 2021), ki je nastal v koprodukciji kar treh držav. A pred projekcijo tega so v sklopu otvoritve letošnje Animateke prikazali njen prvi film Hamam (Hammam, 1991), ki je bil med drugim nominiran za prestižno cezarjevo nagrado, in film Prva nedelja v avgustu (Au premier dimanche d’août, 2000), s katerim je cezarja za najboljši kratki film osvojila.
V obeh filmih je prisoten poseben stil – Miailhe, sicer hči koloristične slikarke Mireille Glodek Miailhe, namreč uporablja slikarsko tehniko z izrazito ekspresivnim slogom. Ploskovito animacijo, ki je zanimiva že zaradi svojevrstnih, pastelnim in oljnim barvam lastnih tekstur, odlikujejo barvite ploskve in debele linije. Z uporabo barv avtorica gradi atmosfero. Če je v Hamamu tiha, umirjena in sproščujoča, je v Prvi nedelji nabita z energijo, hrupom in raznimi čustvi. V Hamamu, zgodbi o mladih dekletih in njunem prvem obisku muslimanskega ženskega javnega kopališča, tako prevladujejo predvsem rjavi in modri odtenki, ki upodabljajo množico sproščenih, moškega pogleda osvobojenih ženskih teles. Medtem ko Prvo nedeljo za večerni vaški ples značilno veseljačenje in razgrajanje, ki se na koncu sprevrže celo v pretep, primerno zaznamujejo predvsem močni kontrasti med črno in temno modro ter toplimi, na trenutke že nasičenimi barvami, s čimer plesalci na plesišču zažarijo in izstopijo iz ozadja.
Pomemben je tudi element telesnosti, ki spregovori skozi ples in gibanje.1 V Hamamu se telesa prelivajo druga v drugo, tako recimo maserka preoblikuje telo tiste, ki jo masira, nato pa se prelije vanjo. Na njeno mesto pride druga maserka, zlitje se ponavlja. Zapomnljiv je tudi prizor, v katerem se ženski obrazi plastijo drug na drugega in kažejo na različnost žensk, ki hamam obiskujejo. Prelivanje teles najdemo tudi v Prvi nedelji, kjer se v divjem plesu zabrišejo meje med plesalci, kar še poudarja animacijska tehnika. Kot je v intervjuju za Francoski inštitut Alliance Française povedala avtorica, gre za poseben način plastenja, pri katerem za vsak prizor s čopičem doslikava poteze na že nastalo sliko. Slika ob tem vzvalovi, zadiha oz. kakor pravi Miailhe, oživi. Pri tem dogajanje na platnu, kjer se ne gibljejo le protagonisti, ampak vedno migeta tudi ozadje, poudarja tudi zvok, saj poleg glasbe atmosfero upodabljajo glasovi in šumi. Šepet ob bazenih, otroški jok na plesišču, udarci pijanih razgrajačev … film naredijo bolj otipljiv.
Bolj kot za pripoved gre v obeh primerih za portret določenega prostora, kraja, ki se zdi v prikazu Miailhe edinstven. Filma sta polna mikrodogodkov, ki se združijo v zaključen univerzum. Tako kot sprva sramežljivi dami ob prvem obisku hamama popeljeta skozi labirint, poln bazenov in buhteče pare, ki razkriva svojstven z videzom neobremenjen ženski svet, Prva nedelja v avgustu skozi vrtinec plešočih teles odkriva različne človeške karakterje in lastnosti, opazuje različne generacije ter ujame drobne geste in dejanja, ki se zdijo tako vsakdanja, da jih je verjetno vsak kdaj naredil ali jih doživel. Ravno skozi te podrobnosti tako v animaciji kot v dogajanju avtorica uspe upodobiti sočnost življenja.
- 2021: »Conversation with Florence Miailhe: Making of The Crossing«. Dostopno na: https://www.youtube.com/watch?v=MBQf5QzZVvk&ab_channel=FIAFNY; pridobljeno 30. 11. 2021.