Smrt proti plačilu

Moški odloži pisalo in zaključi s pisanjem knjige. Poljubi naslovnico z napisom »moje življenje« in se odpravi na svojo zadnjo pot. Kmalu spozna, da po tej ne bo stopal sam – vrsta v podzemlje se vije čez celotno mesto. Zgodba Reke (The River, 2013), študentskega animiranega filma Davida Kellnerja, ki je nastal pod mentorstvom mag. Thomasa Renoldnerja v animacijskem studiu Akademije za likovno umetnost na Dunaju, izhaja iz grške mitologije – boginja Stiks pooseblja reko, ki predstavlja ločnico med tostranstvom in kraljestvom mrtvih.

Animirani svet režiserja, ki je ustvarjal v risani tehniki, je odtujen in brezoseben, kar poudari raba izključno črne in bele barve. Prepuščenost posameznika samemu sebi se kaže v odsotnosti dialogov in zvoka. Edine besede moškega in nekatera njegova občutja so izražena v obliki tihega monologa, ki se izpiše na platnu nad njim, preostala komunikacija poteka na neverbalni ravni.

Prevpraševanje življenja in soočanje z minljivostjo prežema dobršna mera ironije. Vsak »poslavljajoči« v vrsti pod roko previdno nosi knjigo, nekakšen popis svojega obstoja, zaradi svojstvenosti katerega meni, da je vreden odhoda v onostranstvo. Pot čez reko Stiks namreč ni samoumevna. Smrt, alegorično upodobljena kot starka s koso, za plovbo pobira neprostovoljne prispevke. Nekateri si jih ne morejo privoščiti, drugi plačilo stiskaško zavrnejo, rekoč, da so preveč pomembni, da bi bili za naraven proces komurkoli dolžni. A nihče od čakajočih se ne zaveda, da je vsebina vseh knjig identična: »bla bla bla …« Njihovo zaslepljenost odražajo tudi podobne obrazne poteze likov –  minimalističen oris nosu, ust in ušes, brez oči.

Reka je depresiven prikaz slehernika, ki ga prisilna kolektivnost in tržna naravnanost ob bližajoči smrti obereta dostojanstva in intimnosti. Obenem je kritika kapitalističnega sistema in karikatura družbe lažnega individualizma, kjer je posameznik prepričan, da lahko s svojim družbenim položajem vpliva tudi na smrt.