Sociopat na lovu za serijskim morilcem

John Wayne Cleaver – poimenovan ne po slovitem kavboju, temveč po serijskem morilcu Johnu Waynu Gacyju – je čudaški mladenič z občasnimi morilskimi nagnjenji. Njegova mama vodi pogrebni zavod, ki se ukvarja s transplantacijo človeških organov. John ji zelo rad pomaga pri posegih v trupla. O očetu ne duha ne sluha … John je tudi strasten mesojed. Hodi k psihologu, ki mu postavi diagnozo sociopata.

Avtor ustvari svet nenavadnih in površnih likov, ki delujejo, kot da so prišli iz strukture kakega ameriškega mladinskega B filma iz 80-tih – na primer čudaški protagonist, ki se druži s še enim čudakom, računalniškim piflarjem, oba v šoli zafrkava mišičast nasilnež, »prijatelja« prej ali slej pristaneta pri načelnem in moralističnim ravnateljem, potem je tu še zadržana lepotica, ki se zaljubi v glavnega junaka. O’Brien se z liki poigrava – verjetno so namerno nedodelani, saj so ti predvidljivi in ne presežejo svoje klišejskosti.

Izvirno zastavljen pa se zdi odnos med protagonistom in okolico. Okolje se nanj odziva na način, kot da je njegovo psihično stanje nekaj samoumevnega oziroma ga ni potrebno jemati preveč resno; kot da gre le še za enega mladostniških problemov. Psiholog mu vedno pravi, da je dober človek in da njegovo stanje ni nič takega, češ – bo že minilo, kakor, da bi šlo za prehlad. Mama ga vselej opozarja, da mora omiliti svoja nagnjenja, kaj več pozornosti mu ne posveča. Edini prijatelj se za vse skupaj sploh ne zmeni.

Johnovo motnjo izrazijo tudi nekatera filmska izrazna sredstva. Na začetku filma se znajde v treh situacijah: na ulici, ko opazuje reševalce na kraju zločina, v mamini službi, kjer secira trupla in v šoli, kjer se masti s piščančjimi bedrci. Vse troje kamera počasi približa, glasbena spremljava višjih frekvenc pa ustvari neprijetno vzdušje. Sugestivni kadri tako opozarjajo na Johnovo izprijenost, ki bi lahko nepričakovano izbruhnila – skratka, namigujejo na morebiten razplet. Predvidljivosti pa se film izogne z nenadnimi trenutki groze. Bolj kakor na suspenz stavi na nenadne dramaturške preobrate, ki pa so neučinkoviti – ne vzbujajo občutkov groze ali strahu, so le nenavadni. Napetost avtor uspešno ustvari le, ko s spretno montažo do onemoglosti razvleče prizor, v katerem protagonist umirjeno počasi vleče truplo iz avtomobila, medtem ko ga lovi morilec.

Premišljena se zdi tudi uporaba rdeče in zelene luči. Barvi spominjata na pulover Freddyja Kruegerja, veljali pa naj bi za najbolj »grozno« barvno kombinacijo. Na trenutke pripomoreta k grozečem vzdušju filma, večinoma nastopita pa le v dekorativni funkciji.

Nisem serijski morilec je žanrski hibrid – zaradi nadnaravnih sposobnosti antagonista – dejanskega serijskega morilca – deluje kot grozljivka, a se zaradi osredotočanja na Johnovo spoprijemanje z lastno nenavadnostjo preveša bolj na stran mladostniške drame s primesjo srhljivke.