Sodoben odnos do domovine

Ob čedalje večjem vplivu globalizacije se ljudje vse bolj pogosto odločijo slediti napredku in se izseliti iz rodnih krajev. Filma znotraj sklopa Animirani dokumentarci II Po kapljicah (Agua mole, Laura Goncalves, 2017) in Ne-kdo (Some-body, Yuliya Molina, 2015) govorita o tej temi, a jo predstavita iz različnih vidikov. V Ne-kdo je glavni lik avtorica filma, ki svojo zgodbo o selitvah iz države v državo prikaže v piksilaciji s slikami sebe s predmeti, ki ponazarjajo njena potovanja in države, v katerih je živela. Po kapljicah pa je risana animacija, v kateri se ob utapljanju skoraj zapuščene vasi nekaj starejših vaščanov oklepa dreves ali hiš, dokler jih iz nje ne pobere nekakšna pošast. Animacijo spremljajo izseki iz intervjujev z vaščani skoraj prazne vasi.

V filmu Yuliye Moline se avtorica sprašuje, kdo je in od kod je in ugotovi, da odgovora na to vprašanje ne pozna. Našteje več narodnosti, za katere meni, da jim pripada, a pravi, da jih je preveč, da bi prišla do smiselnega odgovora na vprašanje. Je iz Ukrajine, Vietnama, Portugalske, Primorske in Ljubljane. Film zaključi z mislijo »nisem ali, ali, ali, ampak in, in, in«, torej svojo narodnost in domovino sicer opredeli kot del sebe, ampak ne kot nekaj, kar bi jo v celoti določalo. Odnos likov do doma v Po kapljicah pa je prav nasproten. Ti namreč ne glede na vse ne želijo zapustiti svojega rodnega kraja. V vasi ni več ljudi, zaradi katerih so to vas imeli radi, saj je ostala le peščica praznih hiš. A vaščani vztrajajo pri svojem tudi tedaj, ko se vas »utaplja«. Zdi se, da se počutijo vezane na svojo domovino in kot da izven nje, brez nje niso več to, kar so bili.

Filma osvetljujeta ta zorna kota tudi z vidika generacijske razlike, kar se med drugim odraža v tehniki animacije. Poleg likov, ki so v Po kapljicah starejši ljudje, to poudarja tudi tehnika, saj je film črno-bela risana animacija in izgleda dokaj starinsko. To kot takega označi tudi odnos likov do svoje domovine, kot nekaj kar te določa. S prikazom mladih, ki iz vasi odidejo, še bolj poudari da sedanja družba na dom gleda drugače. Tak pogled pa kaže tudi Ne-kdo, saj avtorica filma ni vezana na svoj rodni kraj ali katerokoli drugo mesto.