Kaj je tisto, kar zbliža ali oddalji človeka? Pogreb, izguba, žalovanje? Ali so to bližina in stiki?

Tujca (Vid Hajnšek, 2014)

Maj je sin, ki je utrpel veliko izgubo – umrla mu je mati. Nobene opore nima pri očetu, saj sta odtujena. Maja moti, da oče sploh ni žaloval za izgubo žene. Odloči se, da gre na skupinski protest. Oče, sicer politik, izve na televiziji. Sina spodi iz hiše skupaj z dediščino, ki mu pripada. Maj se ustali sredi gozda v prikolici. Čez nekaj časa ga najde oče in se vseli z njim, seveda z določenim razlogom – izgubil je službo. V času skupnega življenja se začne vzpostavljati nov odnos med njima. Ob kajenju džointa se Maj prvič razkrije očetu, pravzaprav se tudi prvič resno pogovarjata.

A takoj, ko oče dobi možnost vrnitve v staro življenje, jo izkoristi in sina brez pozdrava zapusti, kakor takrat, ko ga je spodil iz hiše. Na mizici pusti ob materini fotografiji svoj poročni prstan, s čimer sinu sporoči, naj ga pusti pri miru. Razburjeni Maj v reko odvrže predmeta, ki sta ga najbolj spominjala na očeta in mater. Zave se, da je izgubil oba, a hkrati čuti neko olajšanje.