Svojevrsten aktivizem

Rjovenje (Roar, 1981) ameriškega režiserja Noela Marshalla je zanj in za ekipo, ki je vključevala tudi njegovo družino, pomenilo izčrpavajoč projekt, ki je obsegal 11 let in 70 poškodb. Kot ustvarjalci uvodoma z določenim ponosom naznanijo, med snemanjem vsaj ni bila poškodovana nobena žival – v luči njihovih ciljev je to dejstvo precej pomirjujoče.

Madelene (Tippi Hedren) se skupaj s trojico otrok želi pridružiti možu Hanku (Noel Marshall), ki v Afriki proučuje vedenje divjih mačk. Ker ga ob njihovem prihodu ni na spregled, se je preostanek družine z neznanimi okoliščinami prisiljen spopasti, kakor ve in zna. Sprva na neznansko množico in neposredno bližino levov ter tigrov reagira tako, kot bi večina, sčasoma pa se med živalmi in ljudmi vzpostavi svojevrstna simbioza: ni težko uganiti, da ustvarjalci stremijo k tovrstnemu sožitju na globalni ravni.

Na prvi pogled se zdi, da tehnična dovršenost Rjovenja ne more nadomestiti njegovega preprostega in povprečnega scenarija, toda sčasoma se izkaže, da slednji ni kdove kako pomemben. Film, katerega rdeča nit ni zgodbena temveč tematska, je strukturiran epizodno: ker so bile dogodivščine protagonistov (tudi zaradi nepredvidljivosti živali) v veliki meri improvizirane, je pripoved potisnjena na stranski tir. Veliko večjo vlogo igra sporočilnost, ki meji na aktivizem.

Rjovenje ne izpade kot živahna pustolovščina, temveč kot eksperimentalni film z močnim sporočilom, ki je zamaskiran kot živahna pustolovščina. Pristop, ki ga je ubral Marshall, se vsekakor zdi bolj smiseln od pretežno pasivnega članstva v društvu za zaščito divjih živali, pa vendar z zapuščino svojega življenjskega projekta skoraj 40 let kasneje po vsej verjetnosti ne bi bil zadovoljen. Filma, ki je v Evropi finančno doživel popoln polom in je bil v ameriških kinematografih prvič predvajan šele leta 2015, se danes spominjamo predvsem po dolgotrajnem in težavnem procesu nastajanja, ne pa tudi po njegovih tendencah: zaključna pesem, ki poziva k prenehanju ubijanja divjih živali in skuša arbitrarne odseke povezati v smiselno celoto, je izzvenela v prazno.