Taksist

Taksisti vsakodnevno bežno spoznavajo različne življenjske zgodbe strank, vendar se jih le redke zares dotaknejo. V filmu Dva Ena (2015) režiserja Petra Bratuše spremljamo Aleša, bivšega lastnika pomembnega podjetja, danes taksista. V dolgih kadrih, ki jih spremlja božična glasba, je predstavljen Alešev delovni dan v času božiča. Zadnja stranka tistega večera je starejša gospa, ki si želi še zadnjič pred odhodom v hospic obuditi in zbrati spomine na Ljubljano in lastno preteklost.

Med vožnjo se skozi ženskine pripovedi lika zbližata, kljub temu da imata drugačen pogled na življenje – on negativnega, ona pozitivnega. Zdi se, da so besede samo ozadje, saj je v ospredju njun odnos, ki se poglablja z vsako naslednjo postajo njune poti. To je še posebej poudarjeno v osrednjem prizoru na nebotičniku, ko ji taksist pove svojo zgodbo. Ta ni prikazana z glasom, ampak s tišino in kretnjami.

Ker je to gospejina zadnja noč, ki jo bo svobodno preživela v Ljubljani, želi v njej najti nekaj pozitivnega, kar prenese tudi na negativno naravnanega Aleša. Čas, ki ga preživita skupaj, spremeni Aleševo pesimistično dojemanje sveta, saj zaključi delovni dan s pozitivno mislijo.

Čustveno zbližanje je predstavljeno v prepletu tišine, glasbe in neslišnega pogovora, ki naključno srečanje spremeni v pomembno življenjsko izkušnjo, ki zaznamuje oba.