Tipi so pičke
Odraščanje je proces, ki lahko sega dlje od najstniških in dvajsetih let. V filmih Manivald (2017) Chintis Lundgren in Govorilne ure (2018) Gašperja Antauerja se zdi, da študij in delo ne predstavljata glavne težave. V obeh nastopita odrasla moška v tridesetih, ki imata težave z izražanjem čustev in prevzemanjem odgovornosti. Živita v nezadovoljstvu, za slabo razpoloženje pa krivita vse okoli sebe.
Lisjak Manivald še vedno živi pri mami. Po eni strani sta navezana drug na drugega, po drugi ga mati utesnjuje. Ne upa se upreti njeni gospodovalnosti, poslušno skuša ustrezati podobi idealnega sina, po tihem pa hrepeni po samostojnem življenju. Namesto da bi se osamosvojil, živi lagodno, a pusto življenje. Rožnati odtenki preproste risane animacije poudarjajo oboje – pretirano navezanost in moreča čustva Manivalda. Avtorica za ponazoritev ujetosti uporabi tudi glasbo – lisjak na klavir pred mamo osredotočeno igra klasično glasbo, hrepenenje pa izrazi s poskusi igranja sproščene zabavljaške glasbe uličnega benda. Monotono življenje se spremeni, ko ju obišče veliki, privlačni volk Toomas, ki pride popravit pralni stroj. Za gosta se ogrejeta tako sin kot mama, obisk pa zaznamujejo komične situacije, ki namigujejo na spolnost. Slednjo avtorica ponazori z romantični klišeji, kot je jahanje Manivalda in Toomasa v sončni zahod, držanje za roke, brezkončno zrenje v oči … Manivald je v oblakih, vse dokler Toomasa ne prevzame mati, a le za eno noč, saj ima družino. Manivald pristane na tleh. Nato pa v pouličnem bendu.
Tako kot se lisjak ne zna upreti maminemu jarmu, se v Govorilnih urah osnovnošolski učitelj likovne vzgoje Fran ne zna pogovarjati s svojim dekletom Medino, ki ga stalno kliče in mu piše, ker se ji izogiba. Novopečeni učitelj se pripravlja na prve govorilne ure, k njegovi živčnosti pripomore še nezadovoljstvo s samim sabo. Zaradi negativnih čustev namera, da bi izpadel kot resen pedagog, hitro propade, saj se z vsakim obiskovalcem znajde v nenavadni situaciji – s starši razglablja o trapu, eno mamo spravi na rob živčnega zloma, učenkinemu očetu jamra o svojih ljubezenskih težavah … humorne pogovore, posnete na način plan kontra-plan, neprestano moti tudi brnenje njegovega telefona.
Če film Manivald komičnost zaradi izredno skopega dialoga prikaže predvsem z dejanji in nepredvidljivimi presenečenji, ki jih je deležen lisjak, pa Antauer uporabi kar nekaj tipiziranih likov. Na nasprotni strani mize se znajdejo ob zaščitniški mami, ki ne zmore slišati slabe besede o svojem sinu, še nezvesti oče, ki jamra o težavah z ljubico in družino, zabavljaški ravnatelj, čigar šal nihče ne razume, zoprna čistilka, ki se pritožuje, da je nihče ne upošteva … Zabavna je tudi uporaba aktualnih kulturnih elementov, kot je recimo pesem ljubljanske trap zasedbe Smrt boga in otrok, ki jo starši in pedagog ne glede na sočno besedilo odobravajo kot kvalitetno glasbo za mlade .
Vendar kot v zaključni sekvenci Govorilnih ur zapoje glasbenik Fran Ramoveš – sprememba klime pride: Fran in Manivald le izstopita iz trpnega stanja. Če lisjaku dejansko uspe, pa Fran gnev celotnega dne na Medino izlije v obliki zmerjanja in kričanja – le še en nekonstruktivni pogovor tega dne.