Umreti za zlato ali trpeti za donacije?

Dokumentarec Umreti za zlato (Dying for Gold, 2018) južnoafričanke Catherine Meyburgh kritično ovrednoti izkoriščevalsko stanje rudarske industrije zlata v Južnoafriški republiki, katere bogastvo sloni na ramenih prisline in cenene delovne sile tamkajšnjih »domorodcev«. Aktivistično naravnan film prikazuje rudarski svet poln žalosti, bolezni, smrti in vdovstva ter sistematičnega rasizma in družbeno sprejemljive »trickle down« ekonomije, ki najnižje na družbeni lestvici pahne v revščino in brezizhodnost.

Pomemben del filma prinesejo osebne izpovedi migrantskih rudarskih delavcev iz okoliških držav (Mozambika, Bocvane, Lesotha, Malawija, Swazilanda in Zimbabveja), ki pa skozi film postanejo fragmenti nekdanje rudarske skupnosti. Sistematična diskriminacija jih je pahnila k temu, da zapustijo svoje lokalne skupnosti ter se odpravijo »delati za skupno državo«. Ker profit v svoji najhujši moralni izrojenosti prevlada pred zdravjem in življenjem ljudi, še posebej, če so ti družbeno manjvredni (migranti), so na koncu odvrženi brez lastne avtonomije in dostojanstva. Tu pa film naleti na svojo glavno težavo – pomanjkanje refleksivnosti predvsem pa samorefleksivnosti lastnega položaja režiserke kot bele južnoafričanke.

Nereflektirana raba izrazov, ki so antropološko podkovani, a v današnjem času popolnoma neprimerni, kot so »plemena« in »domorodci«, saj poudarjajo primarno drugačnost črnske južnoafriške skupnosti. Belska dominanca je namreč obstoj »domorodnega« prebivalstva osmišljala le v okviru belske (evropske in ameriške) kulture, ki je v 19. stoletju postajala ekspresno kapitalistična. S pomočjo arhivskih posnetkov južnoafriške filmske propagande Umreti za zlato prikaže dolgotrajno zgodovinsko izrabljanje črnskega prebivalstva. »Kaj je beli človek naredil za domorodce? -Zaposlil jih je,« slišimo trditev iz arhivskega gradiva. Kultura črnskih skupnosti je bila, in je še danes brez cenenega fizičnega dela, manjvredna.

Film skupaj z vizualno podobo in dramatizacijo pripovedi stremi k objektivnosti in moraliziranju in tako posredno viktimizira svoje protagoniste. Pripoved filma usmerjata dva močna in resnobna glasova, moški in ženski, ki postaneta avtoriteti. Ker tekstualno in ideološko dominirata, glasovi protagonistov postopoma razvodenijo. Dramatično stopnjevanje zvočne kulise, ki ga zaznamujejo na primer zvoki rudnika in bobnov, ne pušča dovolj prostora za lastna dognanja. Manipulativna narava zvoka doseže vrh v svoji melanholičnosti in žalostnih tonih. Avtentične žalosti protagonistov skoraj ni več moč čutiti.

Režiserka obraze protagonistov posname v bližnjem planu, njihove izpovedi zaznamujejo sključeni pogledi pred domačo hišo ali zijanje v daljavo svoje nove domovine. Skozi statičnost kompozicij spoznamo nepremično, omejeno in izolirano naravo življenja bivših rudarjev, njihovih žena in obubožanih vdov. Na skupinskih podobah se otroci smejijo, odrasli pa ne. Vizualna podoba filma južnoafriško pokrajino naslika temno in morbidno, zdi se kot da se približuje nevihta. Protagoniste večinoma vidimo stati pred njihovimi hišami, redko vstopimo v notranje prostore, nikoli pa zares ne dobimo vpogleda v njihovo vsakdanje življenje. Izvemo njihova imena in od kod prihajajo, a ne izvemo nič več kot to. Njihova identiteta je v celoti povezana z identiteto rudnika, bolezni in izgube. Da afriški človek trpi, je pogosta podoba, ob kateri Zahodnjaki odraščamo. Ni mogoče iti mimo občutka, da Umreti za zlato prikaže črnsko prebivalstvo takšno, kakršnega so videli že industrialci 19. stoletja – nebogljenega in potrebnega naše (Zahodne) pomoči.