Uniforma namesto kože

Režijski prvenec Mihe Mazzinija Izbrisana (2018) uvede podoba vetrobranskega stekla, ki ga osvetljujejo oranžne ulične luči in na katerega pada dež. Nad stekleno površino je znak z napisom »TAXI«. Skozi steklo se ne vidi ne človeške figure ne sedežev, volana ali drugih običajnih notranjih elementov avtomobila. Sledi podoba stranskega stekla, v katerega se vsake toliko vrišejo poteze ženskega obraza. Zdi se, kot da so brisalci izbrisali potničino podobo z vetrobranskega stekla, medtem ko na stranskem podobnega niso mogli storiti – saj jih tam seveda ni. Ne glede na močan dež, ki se prav tako trudi izbrisati njeno podobo, se ženski na zadnjih sedežih uspe prebiti skozi dežno stekleno zaveso, s čimer avtor namigne, da je posameznika v družbi težko, tudi namerno, prezreti.

Ministrstvo za notranje zadeve je leta 1992 namerno prezrlo, iz registra izbrisalo 1,3 odstotkov takratnega prebivalstva Slovenije. Del odstotka predstavlja tudi glavni lik mame Zale v Izbrisani, ki tik pred porodom izve, da ni vnesena v bazni sistem in da tako rekoč ne obstaja, tako kot po porodu ne bo obstajal njen novorojenček. Ker ni prav zares nič v njenih rokah, ji ne preostane drugega, kot da čaka. Občutek nemoči med čakanjem poudarijo monotona klavirska glasbena spremljava, večji časovni izpusti v prehodih med prizori in motiv zidu, na katerih se s črno mestoma izrišejo vzorci, podobni (bodeči) žici. Mama med čakanjem ne miruje, temveč se iz porodnišnice, iz katere novorojenčka ne sme vzeti, odpravi na policijske postaje, potem do urada za priseljence itn. Povsod se srečuje z ljudmi, ki »le opravljajo svoje delo« – stavek se tudi večkrat pojavi v dialogih. Gre za medicinske sestre, varnostnika na nacionalni televiziji, uradnike ipd., ki – verjetno iz strahu pred odpustitvijo – mamo zavračajo in odslavljajo. Z vršenjem zakona in ignoranco izpadejo kot nečloveški podaljški sistema.

Trenutek človeškosti pokaže policijski inšpektor1, ki mami najprej razlaga o obveznosti upoštevanja zakonov, ko pa iz pisarne za hip odide varnostnik, jo seznani s pravico do klica. Človeškost nekaj časa kaže tudi ena od medicinskih sester, sicer mamina znanka, a ko na mama kasneje v filmu pride po svojega otroka, ji sestra želi preprečiti, da bi ga odnesla ven, in se med prerivanjem za malo štručko večkrat zadere: »Ne mi tega delat’.« Tudi njo uniforma požre in tako je jasno, da se film ukvarja z vprašanjem, komu sploh služijo zakoni in pravila.

V filmu se nekajkrat pojavi motiv televizije, na kateri se predvajajo poročila o spopadih med hrvaškimi in srbskimi vojaškimi silami. Z izjemo prizora z vratarjem nacionalne televizije, ki namesto, da bi opravljal svoje delo, bolšči v ekran, je motiv televizije postavljen v ozadje, redko kdo se zmeni zanj. Avtor tako poda kritiko družbe, ki vojno v sosednjih državah na Balkanu vidi le preko ekrana in je do nje skorajda toliko ravnodušna, kot se v filmu obnaša do izbrisanih. Mazzini je po premieri svojega filma na festivalu izpostavil še tri podobne primere izbrisa državljanov po svetu v zadnjih dveh letih, tako je mogoče skleniti, da problem presega okvir nacionalnega.

1. Prepričljivo ga v svoji zadnji filmski vlogi odigra nedavno preminuli Jernej Šugman.