V Ljepi Naši vse po starem
Tematizacija nestrpnosti in nesprejemanja neheteroseksualnih oseb na Hrvaškem za hrvaški film ni pretirano nova. Na primer film Rajka Grlića Ustava Republike Hrvaške (Ustav Republike Hrvatske, 2016), v katerem glavno vlogo transseksualca Vjeka mojstrsko odigra pokojni Nebojša Glogovac, prek notranje razklanosti antagonista premeteno prikaže vpliv nacionalizma in strahu pred družbeno stigmo. Pojavnost filmov z omenjeno problematiko kaže, da je ta kljub prizadevanju mnogih, ki se borijo za pravice LGBTQ+ skupnosti, še vedno pereča in v luči (tudi institucionaliziranega) spodbujanja sovraštva aktualna kot kdajkoli prej.
Zdi se, da filmi s tovrstno tematiko iščejo svojo nišo in si želijo postati košček v pisanem mozaiku ter prispevati k družbenemu diskurzu. Kratki film Češnje (Trešnje, 2017) Dubravke Turić se tako osredotoči na dojemanje sveta 10-letnega Jakova, čigar brat David pred družino in vrstniki skriva svoje razmerje z Vanjo.
Če je v Grlićevi Ustavi dogajalni prostor mestno središče Zagreba, glavni lik ugledni in dobro situirani profesor zgodovine, so Češnje Turićeve postavljene v ruralno Dalmatinsko zagoro, dogajanje pa se vrti okoli odraščajočega otroka in najstnikov. Prav prepletanje otroškega pogleda in geografsko-socialnih okoliščin osvetli marginalizacijo homoseksualcev z nove, drugačne perspektive.
Dalmatinska zagora je kot majhen kraj, kjer vsak pozna vsakogar in se čas vrti v skladu z dalmatinskim rekom »lako ćemo.« A življenje je daleč od idiličnega; prebivalci se spopadajo z brezposelnostjo in revščino – kot ponavljajoči motiv se vzpostavijo rdeči nogometni čevlji (taki, kot jih nosi Vanja), ki si jih Jakov izjemno želi, a si jih ne more privoščiti. Protipol predstavlja stric Peko, predstavnik mesta in lastnik trgovine, ki Davida vzame pod okrilje in v službo. A izkaže se, da Pekova dobrohotnost ni motivirana le z željo po ustvarjanju razmer za boljšo prihodnost nečaka, temveč tudi z namero, da se Davida iztrga iz domačega okolja, kjer bi družini lahko povzročil sramoto.
Davidova navezanost na Vanjo je zvesto prikazana prek Jakovih obiskov brata v mestu; Jakov namreč deluje kot vez med obema razdruženima fantoma. A Jakov kljub temu ni tabula rasa, zaveda se, da gre pri prijateljstvu med Davidom in Vanjo za nekaj »več« in da mora biti zaradi tega, tako kot njegov brat, tudi sam pred starši previden z besedami. Vez med bratoma je izjemno močna – dinamika le-te se skozi film spreminja in navzlic vsem preizkusom ostaja globoko ljubeča. Spremembe – tako v njunem odnosu kot v duševnem stanju Davida, ki se vse bolj zapira vase – simbolizira igra z Jakovo igračo dinozavra. Sprva šaljivo ravsanje zamenja ravnodušnost.
Občutek ravnodušnosti preveva tudi zaključek filma, ko se pogrebci poslavljajo od Davida in Vanje, ki si v želji, da bi bila lahko skupaj, vzameta življenje. Najbolj hladno odreagira Jakov. Njegove misli v off-u: pravi, da solze drugih ne morejo biti iskrene, saj Davida niso želeli razumeti (niti sprejeti). S tem spoznanjem Jakov odraste. Šele njegov izbruh jeze v avtomobilu na poti domov pa razgrne resnična čustva staršev, ki se zavejo lastne zmote. Preprosta simbolika –na primer z vezalkami na drevo zavezani nogometnimi čevlji – in statičnost kamere zaokrožita sporočilo Češenj: iz tragedije, ki bi se ji lahko izognili, se premočrtna družba ni naučila ničesar.