V pregosti tesnobi ni mogoče vzleteti
Film Rodbina (Kindred, 2020) britanskega režiserja Joea Marcantonia se odpre z gosto meglo in stopicanjem dveh parov črnih krempljev – pogled na dve vrani skupaj bojda prinaša nesrečo, kar se kasneje izkaže za resnično. Pripoved se naseli na megleno škotsko podeželje in se osredotoči na Charlotte in njeno doživljanje bivanja na družinskem posestvu svojega nedavno preminulega partnerja. Tašča Margaret proti njeni volji namesti Charlotte v eno izmed sob v hiši, bojda zaradi skrbi za varnost njenega še nerojenega otroka. Z uporabo pastelnih barv in mehke svetlobe, ki si nasprotuje z napeto in na trenutke predirljivo godalno glasbo, sunkovitimi menjavami kadrov ter hladno in sivo okolico posestva, film gledalcu pokaže, kako Charlotte občuti svoje okolje in napetost, ki se skriva pod cvetličnimi tapetami.
Opisana neskladja v vizualni podobi sovpadejo z neskladji med Margaretinim sovražnim obravnavanjem Charlotte in zatrjevanjem, da jo zanjo le skrbi. Charlotte postane Margaretino orodje za podoživljanje prvih let materinstva in tvorbo materinske vezi z otrokom, ki je sama nikoli ni začutila, zaradi česar jo zreducira na njeno reproduktivno funkcijo in jo tako popolnoma popredmeti. Film problematizira v družbo ukoreninjena pričakovanja, da naj ženska za vsako ceno povije otroka in nadaljuje družinsko ime, pri čemer je samoumevno, da sprejme fizično in časovno zahtevno reproduktivno delo povezano s tem in mu podredi ostale življenjske cilje. S stopnjevanjem suma, da partnerjeva družina ni zgolj gostoljubna, se gledalcu razkrije vedno več dotrajanih delov hiše, ki se sprva zdi veliko bolje vzdrževana in domačna, čeprav je polna nagačenih živali in v pajkove mreže ujetih muh.
Za zgodbo je ključno tudi to, da je Charlotte temnopolta ženska, katere telo si prilasti belopolta družina, ki že več generacij biva na ozemlju države s kolonialno preteklostjo in je ponosna na svojo tradicijo in dediščino. Film nakaže na rasno diskriminacijo in diskreditacijo, s katero se na podlagi svoje rase soočajo temnopolte ženske pri doživljanju lastnega telesa. Charlottine drugačne poglede in vedenja, ki odstopajo od pričakovanj – želja po vrnitvi domov, prepričanje, da jo Margaret omamlja, zahteva po menjavi zdravnika, porodu v bolnišnici in ne v graščini – so pripisana domnevni in nediagnosticirani duševni bolezni, ki je pestila že njeno mater. Z ignoriranjem vseh njenih mnenj, občutij in želja na podlagi domnevne duševne neuravnovešenosti jo Margaret izenači s papigo s pristriženimi perutmi v kletki v obliki graščine. Zaradi tega nagačene ptice, ki jih Charlotte vedno znova odkriva, z vsako naslednjo pojavitvijo delujejo bolj grozeče, pri čemer ni jasno, ali so te podobe plod njene paranoje ali zastarelega koncepta notranjega oblikovanja, namenjenega razkazovanju spoštovanja tradicije.
V trenutkih, ko so Charlottina zaznavanja zanikana, slika v robovih izgubi ostrino in se krožno zamaže, s čimer je poudarjen njen dvom v lasten pogled na svet nasploh in lastno interpretacijo sprotnih dogodkov. V slogu ribjega očesa ukrivljeni kadri pokažejo Charlottino utesnjenost, ki je poleg očitne ujetosti v prostor utemeljena tudi v opisanih družbenih normah. Zaradi spremljanja filma skozi Charlottine oči pripoved gledalcu onemogoča, da bi se zlahka opredelil do dogajanja. Film vzdržuje napetost vse do konca, četudi ga pričakujemo že kmalu po razkritju glavnega konflikta, vendar ravno pričakovanje neizbežnega razpleta usvari utesnjujočo atmosfero, ki tesnobo glavnega lika naseli v gledalca.