Val migracije, ki nese v lažno upanje
Je migracija res smiselna rešitev? To je vprašanje mlade Iranke Azar, s katero sta režiserka Tara Najd Ahmadi in njen mož preživela en teden. V tem tednu sta se zbližali in Ahmadi je o njeni zgodbi posnela kratki eksperimentalni dokumentarni film Teden z Azar (Yek Haften ba Azar, 2018).
Azar je svojo srečo preizkusila z odhodom v ZDA, kamor se je preselila v upanju po boljši prihodnosti. Te sanje o popolni situaciji so propadle, ko ji je umrla sestra v Iranu. In ona je zamudila priložnost, da bi jo še zadnjič videla. Zaradi odločbe predsednika Združenih držav Amerike leta 2017 (Executive Order 13769 ali travel ban) ji je bila odvzeta pravica do zagotovljenega izstopa in ponovnega vstopa (v ZDA) in posledično do primernega slovesa od sestre. Film je prikaz njene nemoči nad lastnimi odločitvami. Zanjo se odloča tuja država, ki ji ne nudi nobenih temeljnih pravic – kot je sama povedala nima pravice voliti, težave ima z iskanjem službe in najhuje od vsega nima pravice, da bi potovala. Preveč riskantno je zapustiti državo, ker se zaradi odločbe, ki velja za državljane večine muslimanskih držav, najverjetneje ne bo mogla vrniti nazaj.
Z bolečim dejstvom, da ima zavezane roke se spopada tako, da z režiserko sestavi človeško papier-mâché glavo. Glava bi lahko predstavljala Azar, ki se počuti kot neživ objekt, ki ne more biti svoboden. Lahko pa bi predstavljala tudi njeno sestro. V tem smislu je glava kot spominek, ki ga nosi s seboj, kamorkoli gre. Obe predvidevanji pa se izničita, saj glavo na koncu zažge – simbol ni več glava vendar dejanje. Z zažigom sprosti svojo notranji jezo in končno prevzame kontrolo nad nečim.
Film je posnet zelo dinamično, saj kamera večino časa sledi dogajanju. Pojavi pa se tudi nekaj statičnih posnetkov. Na enem od njih Azar hodi po stopnicah za njo pa je bel objekt. Čuti se kontrast med njenim notranjim nemirom in spokojnostjo njej tuje okolice, ki se ne zmeni za njen obstoj. Večkrat pa se na platnu pojavi obkrožena z rastlinjem oziroma naravo. Obdana z njo je svobodna. Narava je namreč »pripravljena« s človekom živeti v simbiozi, če je le ta zmožen prilagajanja. Drugače je v odnosu človek proti človeku. Azar nastrada tako kot velika večina državljanov muslimanskih držav ne glede na to, da ne predstavlja nobene grožnje.
Odnos izgubljenega tujca in novega sveta je prikazan tudi v kratkem igranem filmu Tišina (Il silenzio, 2018) režiserja Alija Asgarija. Deklica Fatma in njena mama se znajdeta v italijanski bolnišnici, kamor je na pregled prišla mama. Le hčerka govori in razume angleško, zato mora ona prva procesirati novico, da ima njena mama raka. Iz strahu Fatma ni sposobna prevesti novice in mama se je prisiljena pozanimati sama. Obe sta kurdski begunki, postavljeni v grozovito situacijo, v kateri bi se lahko znašli katerikoli mati in hči. Tako kot v filmu Teden z Azar je tudi tu izpostavljen motiv nemoči. Mama ne razume angleško in je tako brez hčere izgubljena, medtem ko je hči popolnoma nemočna kakorkoli pomagati njenemu zdravstvenem stanju.
Kljub menjavi okolja (v smislu migracij) v obeh primerih v upanju po boljši prihodnosti, željo uniči bolezen. Rak je tako kot vojna – prva stvar, od katere sta pobegnili – izven njune kontrole. V ozadju so ves čas le dolgočasne in bele bolnišniške stene, zraven katerih glavana lika močno izstopata. Hkrati režiser z minimalizmom poudarja, kako zelo sami sta in da imata le druga drugo. To odrazi tudi njun objem na koncu, ki napoveduje skorajšnje slovo.
Podobno kot Azar sta tudi Fatma in njena mama na prvi pogled najtežji del že preživele, vendar krivica vse tri zadane še drugič, spet ravno tako nemočne in izgubljene. V zelo intimnih dokumentarnih filmih oba avtorja izrazita to krivico skozi metafore in popolnoma resnična dejstva, pokažeta pa tudi na prisotnost navidezne svobode in občutka, da je vse mogoče. Obe iluziji sta tako zelo nevarni, ker sta kljub mogočnosti zelo krhki.