Viski in mleko
Igram, sem (2018) Miroslava Mandića prikazuje zgodbe treh igralcev, ki se vsak na svoj način spopadajo z vlogami, ki terjajo korenite priprave. Lino (Luna Zimić Mijović), Nika (Gregor Zorc) in Luko (Goran Bogdan) spremljamo v treh ločenih pripovedih, kar se kaže tudi v samem načinu snemanja in montiranja. To je moč pripisati dejstvu, da so film ustvarjale tri ekipe v treh različnih državah. Slednje daje vtis povezanosti prostora bivše Jugoslavije in izpostavlja geografsko univerzalnost poklica igralca – ne glede na to, v kateri državi je, se pri oblikovanju svoje vloge spopada s podobnimi problemi, ki zahtevajo njegovo celovito prisotnost.
Črno-bel film, ki se osredotoča na same zgodbe in čustvena doživljanja likov, deluje »umetniško«, kar je morda bil tudi namen avtorja glede. Film pričara vzdušje s prepletanjem bližnjih in daljnih planov, ki prikazujejo samo osrednji lik vsake zgodbe, kar ustvari učinek osamljenosti igralcev, ki se spopadajo sami s seboj. To je najbolj izrazito v prizoru, kjer Luka sedi v kavarni ter opazuje Ivo in njenega moža. Posnet je s svoje perspektive (vidimo njegovo ramo), kar pripomore k patetičnosti njegove zaljubljenosti. K vzdušju pripomore tudi zvok, še posebej v prizoru, v katerem sedita Niko in njegova žena v avtu, tik po tem, ko jo je nadlegoval eden izmed brezdomcev, pri katerih je stanoval Niko. Ko par v avtomobilu čaka na zeleno luč, je moč slišati le zvok prižganega smernika, ki spominja na tiktakanje bombe – kljub temu da je Mojca (Mojca Funkl) tiho in joče, v njej vre.
Čeprav film s samim načinom snemanja lahko spominja na dokumentarec, mu gre očitati določeno mero karikature, predvsem na ravni vsebine. To je jasno izraženo v ljubezenskih prizorih. Prvič na to opozori prizor Line in njenega fanta v zaporu, ki poskuša prikazati brezmejno ljubezen, vendar izpade skoraj komično. Drug »vrh« ljubezenske patetičnosti pa doseže celotna zgodba Luke, ki je ne samo nepristna, pač pa meji na absurd. Njegovo brezmejno in nekončno osvajanje Ive zaradi prepričanja, da so čustva, ki so se odvijala med njunima likoma v TV-žajfnici resnična, sicer osvetljuje pogost »stranski učinek« igranja ljubezenskih prizorov, vendar deluje prepotencirano in izumetničeno. Tretja zgodba je gledljiva le zaradi pristne igre igralcev.
Film sicer osvetljuje in preizprašuje igralčevo žrtvovanje za njegov poklic. Celostno gledano je igra sicer prepričljiva, ampak žal ostaja na ravni povprečnega, saj ji manjka več globine, predvsem v čustveno zahtevnejših prizorih. Prav tako razočara način snemanja, saj ne pričara občutka bližine in možnost povezanosti z likom. S hitrim menjavanjem, »odsekanostjo« kadrov film delno pričara občutek, da prikazuje dejanske ljudi in ne likov.