Vse je preprosto zakomplicirano
Štiričlanska družina se v kratkem igranem filmu Topla komedija o depresiji, blaznosti in neizpolnjenih sanjah (Hrejivá komédia o depresii, šialenstve a nesplnených snoch, 2017) spopada z melanholijo vsakdanjega življenja. Le da v tem filmu režiser Michal Ďuriš ne poskuša prikazati žalosti kot brezizhodnega trpljenja, ampak kot ključni del življenja, ki skupaj z drugimi občutji drži naš obstoj v ravnovesju.
Mož in žena, ki se poznata že toliko časa, da gresta drug drugemu na vsakem koraku na živce, morata povrh vseh lastnih problemov še mirno in razumno sprejemati svoja sinova. Mlajšega, ki od pravega sveta beži s pomočjo glasbe in plesa, in starejšega, ki ne ve, kaj bi počel v svojem življenju in neuspešno študira. Mama je depresivna, kar opazijo člani družine. Mož ne zna pristopiti k njej in bolj kot je tiha in zaprta vase, bolj se on oddaljuje od nje. Njej se zdi, da je ne jemlje resno, njega pa iritira občutek, da je v vsej svoji žalosti pozabila, da ima tudi on svoje občutke in želje, ki mu jih ni uspelo uresničiti. Posmehuje se ji, ker vadi jogo in po njegovo slepo verjame, da ji bo pomagala. Ona mu očita, da je vedno zaposlen in se ukvarja samo s službo. Večino časa se glasno prepirata ali pa sploh ne komunicirata. Preko samolepilnih lističev, ki jih zalepita na okno, si povesta svoje sanje. Z malenkostnimi dejanji se poskušata potruditi za skupno dobro: oče se zbliža z obema sinovoma – starejšemu ponudi delo, z mlajšim zapleše – mama pa pripravi družinsko večerjo.
Prizorom, ko so na platnu vsi štirje družinski člani, sledijo prizori, ki se osredotočijo na posameznega člana in kako se ta spopada sam s seboj. Posebej sta v tem primeru izpostavljena sinova. Starejši večkrat obsedi ali obleži ob bližnji reki in zdi se, kot da bi se čas upočasnil, kar vzbuja občutek melanholije. Živahnejši mlajši posluša glasbo in z zaprtimi očmi pleše. V obeh primerih sta sinova prikazana kot individualna lika v skupnosti, ki je neločljivo povezana, a je le trenutno v težki situaciji. Drug drugemu sta zaveznika, ki želita, da bi se družina razumela. Poskušata se zabavati in skupno vez obdržati tako, da se med prepiri staršev zamotita s smehom, ob večerih pa si zaupata svoje skrbi.
Kratki film je posnet v formatu 4:3, s čimer statični posnetki pridejo do izraza, saj poudarijo simetrijo, ki je prisotna takrat, ko posnetki prikazujejo vsaj dva družinska člana. Vizualna podoba filma nasprotuje dogajanju v družini, saj so posnetki skrbno izbrani in delujejo urejeno. V prizoru, ko sta oče in starejši sin na gradbišču (pri očetu v službi), je stavba za njima v popolni simetriji, kup peska na desni strani pa uravnoteži zabojnik za smeti na levi. Medtem ko se onadva pogovarjata o problemih, ki jih ima oče v zakonu, ta simetrija dogajanje ublaži. Tudi barve niso nikoli preveč izrazite, večinoma je film v bolj hladnih, melanholičnih barvah. Čeprav te prevladujejo, pa v filmu večino časa sije sonce.
Film je le izsek iz njihovega družinskega življenja. Čeprav so v zadnjem prizoru prikazani veseli in nasmejani, vedo, da se bodo še prepirali in se nikoli ne bodo popolnoma razumeli. A to sprejmejo kot dejstvo, ki mu ne morejo ubežati oziroma se mu ni smiselno upirati.