Vsi smo že slišali zgodbe, ki se začnejo tako

Animacija Kati Glaser je pripoved nenavadnih prigod in nesreč »kolega« z nogometa, ki ima mlajšega brata z nogami na iks, čigar sošolec je imel hrčka, ki ga je dal nekomu, ki je poznal tipa, nekega kodrastega človeka, ki je bil na stara leta še vedno majhen.

Pripoved je zgoščena v tri minute pripovedovalčevega opisovanja bizarnih dogodkov, ki jih dopolnjuje bogata vizualna interpretacija v tehniki kolaža. Ritem animacije je zelo hiter, posamezne prizore komaj zaznamo, barve so močne in žive, tehnika kolaža pa ustvarja večplastnost, ki jo poudarja uporaba različnih tekstur in pozorno izdelani detajli.

Med poslušanjem pripovedovalčeve pripovedi – zgodba ni tipično linearna, saj gre za nizanje nesmiselnih dogodkov – ki jo spremljajo nenavadne vizualne asociacije, je na trenutke ob zgoščenem dogajanju na platnu težko slediti podnapisom. Animacija je duhovita in nabita z domišljijo in zdi se, da smo gledalci od začetka do konca skupaj s pripovedovalcem zadrževali dih.