Zbogom, Lenin!
Lola, živa krompirčica (Lola, zhivaya kartoshka, 2018) je naslov kratkega animiranega filma v režiji Leonida Shmelkova, ki si ga je bilo mogoče ogledati v sklopu Svetovnega jagodnega izbora na letošnji Animateki. Šestletna Lola živi z mamo, mlajšim bratcem in psom v stari, veliki podeželski hiši. Njen vsakdanjik je sestavljen iz zatekanja v fantazijski svet in druženja s svojim umrlim dedkom. Meja med resničnostjo in imaginacijo je odlično zabrisana, nikoli zares ne vemo, kaj se v resnici dogaja in kaj je zgolj plod njene domišiljije, razen takrat, ko se zgodi kaj očitno nemogočega. Dogajanje je postavljeno v kontekst družbe po razpadu Sovjetske zveze in skozi ves film je mogoče zaznati – sicer na zelo subtilen način – dialektiko med preteklostjo in sedanjostjo.
Temu sledi tudi forma animacije, ki nam svet slika s pastelnimi akvareli. Kadri so fluidni in se zlivajo drug v drugega, tako kot se zliva Lolin fantazijski svet z realnim. Pastelne barve izvrstno povzamejo svet, v katerega je dogajanje postavljeno. Ta ni preveč živ, temveč pust in skorajda tak, kot da bi bil vzet iz nekih oddaljenih, nepredstavljivih sanj. Po simboliki lahko namreč sklepamo, da gre za življenje v postsocialistični Rusiji ali kateri izmed sorodnih držav. Tako na primer v sobi umrlega dedka, ki je ostala nespremenjena od njegove smrti, srečamo doprsni kipec Lenina in marksistično literaturo. Da je dogajanje postavljeno v sodoben čas, lahko sklepamo po moderni navigacijski tehnologiji, ki jo najdemo v maminem avtomobilu.
Takšen svet je za povprečnega slehernika precej pust in tudi nekoliko težak, saj je razpad Sovjetske federacije in njemu sledeča tranzicija v vsesplošno privatizacijo nekoč družbenega premoženja marsikoga pahnila v revščino. Tovarne so se zaprle ali prodale v tujino, velika večina prebivalstva je izgubila službe in pristala na cesti. Socialno varnost, ki jim jo je zagotavljal socializem, sta zamenjala individualizem in bitka vsakega proti vsem. Ljudje so bili naenkrat vrženi v neznano in nepredstavljivo, njihov takratni položaj bi si lahko zamislili kot oddaljene sanje. Kar je tudi tema filma – nenehno prepletanje imaginarnega in realnega ter preteklosti in prihodnosti v skupen sanjski, nepredstavljiv svet. Dialektiko med preteklostjo in sedanjostjo nazorno nakaže dejanje »lišpanja« Leninovega kipca – Lola mu nadene ogrlico in našminka ustnice, simbolno olepša in oživi preteklost, iz katere izhaja njeno družbeno okolje.
Skozi zgodbo ugotovimo, da je Lolina mama primorana prodati hišo in se z otroki odseliti v neznano. Lola se vse do tega trenutka ne sooča z resničnim svetom okoli sebe in venomer polzi v svojo bujno domišljijo ter spomine na dedka, prodaja hiše pa jo vidno pretrese. Tako kot na nek način preseneti sam film, ki šele na tej točki razkrije, da je Lolin dedek v bistvu že ves čas mrtev in da se njuno druženje dogaja zgolj v njeni glavi. A tudi še kako resnično dejstvo prodaje hiše Lole ne prizemlji povsem, saj tudi na tej točki zdrsne v imaginarno in si začne predstavljati, da lahko z navidezno gesto strela prežene moškega, ki bo hišo kupil.
A to se ne zgodi. Tako kot s svojo domišljijo ne more oživiti dedka in spominov na nek pretekli čas, tudi ne more pregnati bodočega kupca njihove hiše. Z družino se tako skupaj z vsem imetjem usedejo v avto in odpeljejo v neznano, film pa se zaključi podobno, kot se je začel – sanjsko pastelne barve prekrije pusta sivina dežja. Film je izvrsten komentar na postsovjetsko družbeno realnost, saj nam jo prikaže na subtilen, skorajda neopazen način. Otroška igra in imaginacija sta odlično prepleteni z namigi socialne kritike ter nemoči posameznika na potek družbenih silnic. Z okenske police v dedkovi sobi v dež nemo zre Leninov kipec, zbledel spomin na barvitejšo preteklost.