Daljnovodi v megli, v ozadju visok, piskajoč zvok. S takimi kadri kratki film Seat (a izgovorjen »Sid«, osebe, zaradi katere se dogodki v filmu sploh zgodijo) režiserja Luna Sevnika prehaja med tremi »dejanji«. Film na komičen način prikaže koncept zvestobe in pričakovanja. Čeprav bi težko rekli, da je lahko biti zvest prijatelju, ki je mrtev. Film zaradi črno-bele tehnike deluje resno, a to le daje kontrast komičnosti in jo posledično še stopnjuje. Glasba je ponavljajoča, tema se ponovi z vsakim novim dejanjem, to pa povezuje vsa tri in poudarja motiv čakanja.

Seat (Lun Sevnik, 2016)

Disfunkcionalen francoski par sreča tri prijatelje, ki čakajo na klic svojega (pokojnega) prijatelja. Dialog zaradi nenavadne strukture izpade komično, predvsem zaradi narečnih in slengovskih besed ter elementa skrivnostnosti, ko se par pogovarja v francoščini. Francoza, ki je alergičen na ose – verjetno prav zaradi tega – piči osa. Glasba preneha, telefon v govorilnici zazvoni. Za trenutek vse obstoji. Prej dolgi kadri, prepolni dialoga, postanejo krajši in tišji. Eden od prijateljev se oglasi na telefon, kader nenadoma postane popolnoma črn, kar nakazuje na absurdnost čakanja na klic iz onostranstva. Lahko bi rekli, da je film metafora življenja – celo življenje čakamo, kaj se bo zgodilo na koncu.