Prevečkrat pozabimo, da smo tudi ljudje živali

»Baričevičev sosed Andrej H. je s kirurško natančnostjo opisal dogajanje na Oražnovi 2. februarja 2010. Med drugim je povedal, da je doma ravno v roke vzel časopis, ko so ga presenetili sosedovi kriki. Ko je Andrej odprl okno in slišal Baričeviča, kako vpije, je takoj pomislil, da je soseda ugriznil pes. ‘Z ženo sva mu večkrat govorila, da ga bodo ti psi enkrat napadli,’ je dejal. Pravi, da je nato poklical policijo in se odpravil pred Baričevičevo hišo, kjer pa zaradi ograje ni videl ničesar. Ko pa je splezal nekoliko višje, je imel je kaj videti: ‘Baričevič je ležal v snegu, trije psi pa so ga dobesedno jedli. Vse okrog je bilo krvavo, po tleh so ležali kosi mesa in raztrgane cunje. Desne roke skoraj ni imel. Psi so ga jedli približno 20 minut,’ je pojasnil. O Baričeviču je dejal, da ni imel veliko obiskov. ‘Pse je imel doma in to je bil takšen svinjak, da tja ne bi šel niti na kavo,’ je nekoliko v šali dodal.«1

Pozimi 2010. leta so v besednjaku slovenskih medijev, poleg vsakdanjih senzacionalističnih pridevnikov tipa škandalozno, pikantno, neverjetno, šokantno ipd., prednjačili psi, zdravnik in skupek vseh tistih zloženk, sestavljank ter izpeljank, ki so (nekatere manj, druge bolj nazorno) metale senco dvoma na spolno zlorabo. »Afera bulmastifi« je slovenskemu medijskemu prostoru snela masko in pokazala na vso bolestnost, ki je tlela za njo – ali kot razmišlja režiser Nočnega življenja (2016), Damjan Kozole: »Z afero Baričevič je Slovenija izgubila svojo medijsko nedolžnost.«2

Čeprav ima film zasnovo v resničnih dogodkih, se od teh hitro oddalji in vzpostavi svojo zgodbo. Avtor jasno nakaže, da ga »resnica« ne zanima, niti je ne želi poustvarjati, temveč se osredotoči na posledice, ki jih sproži iznakaženo truplo in se dotaknejo tako intimne (družinske) kot javne sfere. Tempo filma je že na začetku začrtan počasno, pri prizoru okrvavljenega, skoraj povsem golega odvetnika Milana Potokarja na Celovški cesti, pa si Kozole vzame še več časa, počasnost stopnjuje v mučnost – prizor se namreč na platnu odvija v skoraj realnem času. Mimoidoče, ki so naleteli na žrtev, prikaže v vsej njihovi človeškosti. Na situacijo so nepripravljeni in če sprva njihove reakcije delujejo nekoliko neavtentično, mestoma karikirano, se zdi, da razlog tiči v dejstvu, da nihče ne ve, kako bo reagiral v dani situaciji.

Film se nato osredotoči na Potokarjevo ženo Leo, ki je v noči, za katero se zdi, da se ne bo nikoli končala, prepuščena sami sebi. Razpeta med Milanovim kritičnim stanjem in sijem skrivnostnih okoliščin mora bíti boj z nečim, kar ni oprijemljivo – s strahom, poosebljenim v vsakomur, ki bi lahko karkoli (iz)vedel o dogodku. Njeno beganje po urgenci je poudarjeno z elipso, ki gledalcu skrije del dogajanja. Teža odgovornosti, ki jo nosi, v njej odmeva tako, kot po hodnikih odmeva zvok njenih pet – vsak korak v tej noči lahko zaznamuje nadaljevanje življenja. Glasbe v filmu ni, zvok ima podlago le v okolici.

Tematizacija ločnice zasebnega in javnega ponovno prevprašuje način delovanja današnjih medijev. Izliv fetišizacije, ki smo mu kot družba danes priča in ga skozi prizmo konstrukcije medijske realnosti obravnavamo kot vzklijajoč, nikakor pa nov pojav, pravzaprav več pove o ljudeh kot o medijih. Nočno življenje je ogledalo slovenskega medijskega prostora. Delovanje slednjega pa diktira družba, zatorej predstavlja natanko tisto, kar smo ljudje danes postali. Živali, ki raztrgajo hitreje in bolj kruto kot psi.

1. Marin, Robert. 2013. »Afera Baričevič: med branjem časopisa so ga presenetili sosedovi kriki«. Siol.net. Dostopno na; http://siol.net/novice/crna-kronika/afera-baricevic-med-branjem-casopisa-so-ga-presenetili-sosedovi-kriki-343928; pridobljeno 13. 9. 2016.
2. Jurc, Ana. 2016. »Z afero Baričevič je Slovenija izgubila svojo medijsko nedolžnost.« MMC. Dostopno na: http://www.rtvslo.si/kultura/film/z-afero-baricevic-je-slovenija-izgubila-svojo-medijsko-nedolznost/398172; pridobljeno 13. 9. 2016.