Na Bleiweisovi 420

Áron Horváth v študentskem filmu Jogi in škatla (2016) na zanimiv način predstavi preprosto, a komično zgodbo o dveh »zadetkih«, ki prejmeta pošiljko, namenjeno nekomu drugemu. Odločita se, da jo bosta dostavila na pravi naslov in predala prvotnemu naslovniku.

Po vizualni plati je film poln dolgih, počasnih kadrov »akcijskih scen«, ki delujejo rahlo videospotovsko in jih razbijajo hitri, razgibani prehodi. Ti prehodi ustvarjajo igrivo dinamiko. Posnetki so oviti v tople, svetle barve, ki dajejo vtis lahkotnega vzdušja, prevladujočega v filmu. K sproščeni atmosferi veliko prispeva tudi energična, mladostniška glasba, ki poudarja igrivost filma.

Glavna protagonista sta si po karakterju nasprotna: če je Jogi (Andraž Jug) sproščen in ima nekoliko »boli-me-za-vse« odnos, je nasprotno njegov bradati kolega Davor (Benjamin Krnetić) impulziven in nagle jeze.

Poleg očitne značajske komike so prisotni tudi elementi situacijske. Avtor se na ironičen, rahlo tarantinovski način poigrava z zapleti glavnih protagonistov. Ti vodijo v razplete, ki v spomin prikličejo prizore iz klasičnih komedij, kot na primer Stan in Oli (Laurel and Hardy, 1927–1950). K razgibanosti komike veliko pripomore tudi sočen pogovorni jezik.