Sladkorna ljubezen

Barve. Barve. Barve! Avtorica filma Urška Djukič nam je ponudila zelo estetsko dovršen komičen kratki film, ki grabi pozornost z neobičajnim zabavljaškim vzdušjem. Glasba v filmu je precej močan faktor, kajti na trenutke, ko je v filmu uporabljena tehnika slow-motiona za poudarek humornosti, vskoči poskočna muzika, ki potencira bizarnost posameznih kadrov/kader-sekvenc. Češnja na vrhu torte pa so zagotovo režiserkini nekajsekundni animirani vložki, ki predstavijo notranji svet protagonistov na simplistično grotesken način.

Film izhaja iz zgodb štirih mladostnikov, ki se zelo vihravo spopadajo z mladostniškimi problemi; alkoholizem, nostalgija po otroštvu, nepripravljenost na prevzem odgovornosti in režiserkin že tematizirani problem – strah pred nosečnostjo in starševstvom (Mulci, 2014). Avtorica gleda na takšne stvari z drugačnimi očmi. Zgodbo predstavi z mnogimi simetričnimi kadri, ki velikokrat zaobjamejo celoten prostor. Njena tehnika močno spominja na stil ameriškega režiserja Wesa Andersona, npr. Grand Budapest Hotel (The Grand Budapest Hotel, 2014), ki poskuša prikazati komičnosti v preprostosti filma. Opazna je uporaba močnih svetlih izpostavljenih barv.

Film izstopa iz množice, ker pogreje s preprosto humornostjo, ki je sicer slovenski film ne premore veliko.