V britanskem internatu vladata red in disciplina. Uniformirani dijaki so deležni stroge, avtoritarne vzgoje vzgojiteljev oz. »bičev«, ki jim večkrat postavijo nesmiselne zahteve – že v uvodni sekvenci eden izmed njih dijaku zapove, naj mu segreje sedišče straniščne školjke. Dijake tudi žalijo, do njih se obnašajo pretirano agresivno. Izpostavljene značilnosti odnosa vzgojiteljev do dijakov se odslikavajo v odnosih med dijaki samimi, ki se obnašajo in prav tako žalijo, če ne še bolj agresivno.

Če bi … (If…, Lindsay Anderson, 1968)

A protagonist Mick Travis je izjema. Tri leta pred Peklensko pomarančo (A Clockwork Orange, Stanley Kubrick, 1971) namreč Malcom McDowell prav tako igra upornika – a ne ekscentričnega nasilneža, ki v podhodih pretepa starce, temveč umirjenega in tihega mladeniča, do katerega se vsi, tudi največji ustrahovalci vedejo z dobro mero strahospoštovanja. Mick je sicer čudak, a ne takšne vrste, ki prej ali slej pristane z glavo v straniščni školjki. Je nenavadnež, ki ne podlega agresiji avtoritarne vzgoje in se upira ravno s svojo nezainteresiranostjo za upor na način, kot to počnejo drugi. Na žaljivke drugih se ne odziva, kaj šele, da bi sam kdaj koga užalil. Njegova nezainteresiranost je pogojena z načelnostjo. Deluje namreč sprijaznjen z načinom vzgoje v internatu, na katerega nima vpliva – sistem, v katerega je ujet –, le igra po svojih pravilih. Vse dokler se mu ne zgodi krivica: pošljejo ga pod hladen tuš, nato pa mora tam ostati dlje časa kot ostali, čeprav so bili vsi kaznovani za isto stvar. Takrat prvič deluje razdraženo, a svojemu navzven pasivnemu uporu se takrat še ne odpove. Krivice pa se začnejo ponavljati, zaradi česar Mick poseže po mitraljezu …

Porodi se vprašanje, ali o streljanju ni le sanjaril, kar bi pojasnilo tudi naslov filma. Če bi … (If…., Lindsay Anderson, 1968) je v večini posnet v barvni tehniki, določeni prizori pa so črno-beli in zato delujejo fiktivno – lahko se jih interpretira kot (protagonistovo ali celo avtorjevo) fantaziranje o tem, kaj bi bilo, če bi … A povezava med prizori, sekvencami v eni ali drugi tehniki ni povsem jasna. Večkrat se tudi zazdi, da Anderson preklaplja med tehnikami povsem naključno, s čimer zabriše mejo med realnim in fiktivnim oziroma tem, kar je in tem, kar bi lahko bilo. Prav zaradi tega je konec filma – sicer v barvni tehniki – večumen.

Določeno mero fiktivnosti prinesejo nadrealistične prvine, ki dokazujejo avtorjevo neizmerno svobodnost in izvirnost izraza. V spomin se vtisne na primer prizor, v katerem ravnatelj v svoji pisarni odpre predal, iz njega pa stopi vzgojitelj, ki se po svoji pridigi spet vrne nazaj v predal. S tem rahlo komičnim vložkom Anderson prikaže omejenost vzgojiteljev, ki nikoli ne stopijo iz svoje uniforme. Izpostaviti gre tudi prizor v lokalu, kjer Mick sreča postavno natakarico in z njo skorajda dobesedno živalsko spolno občuje – grizeta se in premetavata, prizor pa spremljajo zvoki tigrov in glasbe afriških plemen, s čimer se podčrta prvinskost spolnega sla v človeški naravi.

Avtorjevo zanimanje za človeško naravo se kaže tudi pri spoprijemanju mladih z avtoritarnostjo in agresijo vzgojiteljev, kar potrjuje večkratna ponovitev glasbenega motiva afriških plemen. Če naj bi bil cilj avtoritarne vzgoje producirati pridne in ubogljive osebe, potem je njen učinek prav nasproten. Kakor dokaže film – s prizorom, v katerem dva dijaka učita novinca, kako odgovarjati na vprašanja vzgojiteljev –, agresija rodi agresijo. Še bolj se zdi zanimivo, da pri ravnatelju ne gre zaznati kakršnekoli agresivnosti ali avtoritarnosti. Tako se poraja vprašanje, od kod ti izhajata, odgovor pa se zdi jasen – gre za človeško naravo, ki je a priori agresivna.

Anderson dokazuje svojo domiselnost tudi s premišljeno rabo snemalnih kotov. Dijake venomer zajema v zgornjem rakurzu, s čimer izraža represivnost vzgoje v internatu. A na koncu Mick s še dvema prijateljema premaga ta režijski pristop, saj se povzpne na streho internata, tako da jih ne vzgojitelji ne Andersonova kamera ne morejo več gledati zviška.