Upor feministk

Ladja prekletnic (La nave delle donne maledette, 1954) Raffaella Matarazza se ponaša z glasbo vsem dobro znanega Nina Rote (za glasbo v Botru II [The Godfather, 1974] dobil tudi oskarja). Film je mešanica kostumske melodrame in pomorske pustolovščine, na koncu pa se  prelevi v feministični revolt.

Film se začne tik pred poroko Isabelle z bogatim aristokratom, ki naj bi rešil finančne težave njene družine. Ker pa je Isabelle nekoč imela razmerje z drugim moškim in zaradi strahu pred škandalom zagrešila detomor, se družina med policijsko preiskavo odloči namesto nje žrtvovati njeno sestrično Consuelo, ki naposled zločin tudi prizna. Med sojenjem se ji odpovejo, čaka jo 10 let prisilnega dela.

Nato se film iz melodrame prelevi v pustolovščino, saj jo želijo z ladjo prepeljati na prestajanje kazni, po naključju pa se na isti ladji znajdejo Isabelle s svojim možem in Consuellin odvetnik, v katero se je zaljubil. Njene sojetnice na ladji zanetijo upor in začne se srdita bitka za preživetje, v kateri jetnice s svojimi čari premamijo mornarje in jih pridobijo na svojo stran. Ves film prežema ženska moč nad moškimi. Kot Isabella, ki na začetku izgleda prestrašeno in naivno, nato pa kmalu pokaže svoj pravi obraz, so tudi zapornice do točke upora videti povsem nemočne. Edina, ki svojih ženskih atributov ne izkorišča je Consuella, čeprav ji je odvetnik zaradi njene lepote pripravljen slediti tudi na konec sveta.

Kljub nekaj šibkim klišejskim naključjem (vsi glavni protagonisti se znajdejo na isti ladji) pa film vseskozi preseneča, saj uspešno preskakuje med žanrskimi okviri, s čimer se izogne dolgočasnosti in pretirani melodramatičnosti.