Temačni otok
Zombiji so v filmih večinoma povezani z apokalipso – mrtvi vstanejo iz svojih grobov, napadejo ljudi in se hranijo z njihovim mesom, medtem ko med ljudmi zavlada splošno vzdušje panike in boj za preživetje. Asociacija je upravičena, vendar pa tak prikaz na filmskem traku nastopi večinoma v šestdesetih, film Vudu (I walked with a zombie, 1943) je posnet dvajset let prej in od povprečnega zombie horror filma tako precej odstopa.
Dogajanje je postavljeno na karibski otok, kamor pride mlada medicinska sestra Betsy, da bi skrbela za ženo lastnika plantaže sladkornega trsa, Paula Hollanda. Že na poti tja, ko ga prvič sreča, jo opozori, da ne glede na lepoto narave oziroma okolja, tam ni nič lepega; po njegovih besedah je ta zemlja »pogubna in tragična«. In prav okolje je tisto, ki vzbuja strah. Je namreč temačno, pogosto ga spremlja tudi usodni ritem bobnov.
Kljub Hollandovemu opozorilu je Betsy sprva nad okoljem navdušena, prav tako je navdušena tudi nad lastnikovo družino – vsi so prijazni in uglajeni. Hollandov polbrat Wesley se ob prvem stiku z Betsy pokaže brezskrben in dobrovoljen, ob vsakem naslednjem srečanju pa se počasi stopnjuje njegovo nezadovoljstvo in obup nad življenjem; svoje skrbi utaplja v alkoholu. Kmalu se pokaže tudi nesoglasje med bratoma, ki kulminira v prepiru pri večerji, ko Holland zavoljo Betsy z mize umakne viski. Jabolko njunega spora je njegova žena Jessica, ki naj bi zaradi resne bolezni pred leti izgubila voljo in umske sposobnosti, kot se pošali zdravnik – je zombi. Tako Wesley krivi polbrata, da jo je v to stanje pahnil zaradi ljubosumja, da mu ne bi mogla pobegniti. Kljub obtožbam se Betsy zaljubi v Hollanda in zaradi ljubezni si na vsak način prizadeva pozdraviti njegovo ženo. Ker nič ne pomaga, se zateče k vuduju, ki ga izvajajo plantažni delavci. Neke noči se tako odpravi z Jessico na njihov obred, kjer ugotovi, da Hollandova mama, ki na otoku dela kot zdravnica, uporablja njihovo vero kot sredstvo, da bi spodbudila zaupanje v zahodno medicino.
Ignoranca s strani Hollandove družine se zdi za film ključna, nihče od njih ne pokaže nikakršnega zanimanja za vudu kulturo in vero; takoj jo označijo za iracionalno, nesmiselno in primitivno. A tudi zahodna medicina ni vsemogočna in ko pride do ovire, ki je ne morejo razrešiti s pomočjo svojega znanja, se njihovo prepričanje o vuduju zamaje. Prva podleže Betsy, ko želi pomagati Jessici, kasneje tudi Paulova mama prizna, da je ona tista, ki je v jezi nad Jessico kot povzročiteljico vsega hudega v družini zadala prekletstvo. Prava moč vuduja se pokaže šele na koncu filma …
Hollandovo družino in Betsy približuje bližnji plan, v kadrih se navadno pojavljajo sami, medtem ko so plantažni delavci vedno prikazani v skupinah, s čimer se poudari osamljenost belcev – tujcev v tem okolju. Hollandovi s svojimi delavci ne ukvarjajo prav veliko, postavljajo se v nadrejeni položaj, na njih pa gledajo kot na primitivneže – ta odnos je ena izmed glavnih tem. V filmu se pojavi tudi kar nekaj aluzij na preteklo suženjstvo: kot na primer jok ob rojstvu otroka, ker se je rodil v kruti svet, veselje ob smrti, najbolj očitna pa je figura Sv. Sebastijana, ki prihaja s prve ladje, ki je pripeljala sužnje, sedaj pa služi kot dekoracija na Hollandovem vrtu.
Sam film kot srhljivka vuduja ne prikaže na strašljiv način, prikazan je namreč kot nekakšen obred z veliko plesa ob bobnih. Strašljivo je okolje, ki je v ključnih momentih prikazano mračno, k srhljivosti pripomore tudi do močan veter, napetost ustvarjajo ritmi bobnov. Na temačnost okolja na eni strani vpliva družinska tragedija in odnosi na Hollandovem posestvu, na drugi strani pa spomin delavcev na suženjstvo.