Prevzgoja

Hollywoodska igralka Julia neke noči na poti domov zbije psa. Beli pes (White Dog, 1982) že od samega začetka vzpostavlja kritiko ameriške družbe – na »pasje« življenje gleda z vrha; skozi prizmo, ki vidi in prepozna le dobiček. To najbolje odraža prizor, v katerem veterinarka Julii svetuje, naj kot najditeljica psa zahteva denarno nagrado, saj bi bila njegova rešitev v nasprotnem primeru nesmiselna, nedobičkonosna, kar pa je v popolnem nasprotju z ideologijo, ki stremi k profitu.

Film glavno tematiko – rasizem – razgrinja postopoma. Dokončno jo razkrije, šele ko postane jasno, da Juliin beli nemški ovčar ni napadalen pes, temveč »beli pes,« ki so ga izurili, da napada temnopolte. Ker je zaradi tega nevaren okolici, mu grozi, da ga bodo uspavali, čemur se Julia upre. Ali kot v filmu reče Keys, krotilec in dreser živali za potrebe filmske industrije: »Za vse druge je to napadalen pes.« S tem izpostavi rasno problematiko kot vseprisotno, a (namerno) spregledano. Da je rasizem le družbeni konstrukt, poudari Keysova odločenost, da psa odvadi agresije – njegova napadalnost, ki izhaja iz lastnikovega sovraštva in krutega izživljanja nad psom. Zdi se, da film s tem poskuša prikazati, kako se spopasti s predsodki do drugačnosti. Ni dovolj, da se rasistične posameznike (ali v tem primeru psa) odstrani iz družbe. Potrebno jih je spremeniti (prevzgojiti), saj se lahko le tako izkorenini nestrpnost – četudi je proces kompleksnejši in dolgotrajnejši ter potencialno obsojen na neuspeh.

Ravno konstantna možnost in strah pred neuspehom sta učinkovita načina, ki poudarita napetost filma. Samuel Fuller s ponavljajočimi upočasnjenimi posnetki belega nemškega ovčarja, ki se v teku približuje kameri, prevprašuje uspešnost prevzgoje in posledično boja proti globoko zasidranim prepričanjem in vzorcem.