Aktivizem v prepletu z avanturo

Film Ena za reko: Zgodba Save (2022), ki je nastal po ideji Roka Rozmana, je avanturistični film. Pripoveduje o štirih kajakaših, ki v razponu nekaj dni prevesljajo slovenski del reke Save. Kajakaši so na ekspediciji naredili prvi popis vrst ptičev, ki gnezdijo ob Savi. Na vsakih 10 kilometrov reke so se ustavili in vzeli prefiltriran vzorec rečne DNK, ki so jo prevzeli slovenski znanstveniki in kot eni prvih v Evropi s tem načinom ekstrakcije DNK določali populacije in vrste rečnih živali. Kajakaško ekipo, ki nastopa v filmu, sestavljajo ljubitelji narave in zabave, biologi in ornitologi, gre pa za enega izmed njihovih aktivističnih podvigov za ohranjanje vodnih entitet. Pred leti so v zelo podobni zasedbi ustvarili kratki film o škodujočih novograjenih hidroelektrarnah južno od Slovenije, na območju Severne Makedonije, Bosne in Hercegovine ter Hrvaške pa so organizirali že več aktivističnih shodov in protestov.

Po avtorjevih besedah so film posneli, da bi spodbudili k razmisleku in začeli gibanje zoper prihodnjo gradnjo hidroelektrarn na Savi. V filmu prikažejo težave, ki jih povzročajo postavljene hidroelektrarne. Kot kontrast aktivizmu nastopita smeh in dobrovoljnost kajakašev, ki se na popotovanju zabavajo.

Glavno aktivistično vlogo odigra zadnja tretjina filma, v kateri so skozi zgodbe domačinov, zaplete kajakašev ter z uporabo animacije predstavljene spremembe, ki bi jih prinesle nove hidroelektrarne. Skozi celoten film je prisoten ženski glas v offu, ki pooseblja reko Savo. Z grafikami in animacijami, ki prekrivajo zračne posnetke Save v sedanjosti, je predstavljena magnituda Save v preteklosti in širina njenih nezajezenih prodišč, kar prikaže realno sliko, kako smo ljude zajezili in omejili pretok reke. Zračni posnetki lokacij bodočih hidroelektraren, čez katere so realistično izrišejo predvideni izgledi novogradenj, kličejo k globljemu razmisleku o tem, kako smo že v preteklosti odvzeli moč naravi in predstavijo grenko bližnjo prihodnost, če ne bomo ukrepali. Po vsej verjetnosti bi bil ta učinek manjši, če Sava ne bi bila predstavljena kot poosebljena entiteta z lastnim glasom. Efekt poosebitve je še bolj poudarjen z usklajevanjem podob z glasom v offu s posnetimi motivi – npr. ko Sava govori o tem, kako so zajezili njen breg, je z zračnim posnetkom jasno razvidno, kako je breg Save na tistem odseku popolnoma umeten.

Na pogovoru so ustvarjalci filma povedali, da so želeli ustvariti kratkometražni film, a so precej zgodaj ugotovili, da imajo povedati preveč za kratki film. Rečeno je bilo, da je bil »first cut« dolg 5 ur in da jih je že od tistega trenutka naprej bolelo izpuščati kakršenkoli material, o čemer priča sam film, saj nenehno ponuja informacije, ki so razporejene po različnih kategorijah. Sledimo kajakašem na avanturi, medtem ko se učimo o ornitologiji in ptičih. Ko spremljamo razvojni vrh pri rečni biologiji s pomočjo DNK-ja, se učimo o Savi in njeni zgodovini ter se soočamo z okoljevarstveno problematiko.