Špricar, sivine in pleh muska

Ko sem bila majhna, mi je bilo Zagorje zelo blizu. Od tam namreč prihaja moja družina po očetovi strani in nekajkrat na leto smo se tako odpravili ob Savi na kakšen rojstni dan ali posebno družinsko prireditev. Vedno sem bila rada tam. Že kot deklici mi je ta na prvi pogled pust in siv kraj predstavljal nekaj popolnoma drugega — vesele ljudi, ki plešejo, mojo teto Slavi, ki je vedno spekla najboljše breskvice in strica Romana, ki se smeje preveč naglas. Ko ga spoznaš od blizu, je Zagorje čudovit kraj, z zelo specifičnim duhom, predvsem pa njegove ljudi poznamo kot vztrajne, optimistične in (skoraj vedno) židane volje …

Film Orkester (2021) režiserja Matevža Luzarja je komična drama o slovenskem duhu in kompleksnih odnosih ter zgodbah različnih ljudi, ki se s pihalnim orkestrom SVEA Zagorje odpravijo na turnejo v Avstrijo, kjer otvorijo festival pleh muske. Vse skupaj se začne na parkirišču, kjer se člani orkestra poslavljajo od svojih družinskih članov — mama zaskrbljeno spremlja otroka na avtobus, medtem ko mož obljublja ženi, da bo »celo pot sam kislo pil«. Po nujni gasilski fotografiji, kjer je že prvič prebita četrta scena, ki daje občutek, da smo mi tisti za objektivom, kar nas na nek način približa celotnemu dogajanju, se glasbeniki odpravijo na pot. Čim se vrata avtobusa zaprejo, se začne prava zabava — brezskrbno drugo življenje tako tistih, ki so odšli, kot tudi tistih, ki so ostale. 

Štiri različne zgodbe, ki jih spoznamo skozi film, se med seboj prepletajo in dopolnjujejo tako, da zaokroženo predstavijo izkušnjo gostovanja in odnosnih premikov, ki se zgodijo kot posledica. Ko se zaključi ena zgodba, se filmski čas prevrti nazaj in spet smo na začetku. »Špriceeer!« vedno znova sproži dogajanje, v dobesednem in figurativnem smislu. 

Najprej sledimo voznikoma avtobusa — starejšemu Rajku, ki se boji za svojo finančno varnost na stara leta in njegovemu mlajšemu sovozniku Emirju, ki sam preživlja družino in išče odobravanje svojega kolega. Na neki točki luč posveti na dirigenta Stojana, ki se kljub prisotnosti svojih dveh otrok zaplete s članico orkestra. Sledita dva opita orkestraša, ki zaradi pomanjkanja sob pristaneta pri ostarelem avstrijskem paru. Njuna zgodba izpostavlja temo strahu pred tujstvom in naniza razlike, ki se na koncu spremenijo v podobnosti. Četrta sekvenca dogajanja pa se odvija v Zagorju, kjer žene orkestrašev, čez dan tovarniške delavke, izkoriščajo svobodo in se odpravijo na nočno odisejado klubov, seksa, alkohola, srečanj s policijo, demence in izpovedi stisk. Sekvenca, ki deluje pristno in sveže, predstavlja enega najbolj humornih in hkrati čustveno kompleksnejših delov filma, saj so se ženske na koncu noči primorane soočiti s trdo resnico življenja.

Prav zaradi občutka avtentičnosti je film tako poseben, to pa je poleg dobre režije doseženo predvsem z vključitvijo naturščikov — orkestra, ki s svojo izjemno energijo, vzpostavi celotno vzdušje filma. Orkester je oda ne le Zagorcem in Zasavju, ampak tudi slovenskemu duhu; kaj nas definira, kako se soočamo z realnostjo, kakšni smo, ko nas nihče ne gleda, kaj nas združuje kot ljudi? Nenazadnje na to zadnje vprašanje film odgovori še širše. To je najbolj izpostavljeno v delu s starejšim avstrijskim parom in njunima gostoma, ki so si na prvi pogled popolnoma različni. Urejen, religiozen par, ki mu kontrirata razgrajaška, pijana in neotesana gosta. Kljub temu pa se na koncu ob ženinem razkritju možu izkaže, da smo konec koncev vsi le ljudje. Prej ko slej frustracije naših življenj prilezejo na plano, pa naj bo to s pomočjo popivanja ali ob izbruhu že let potlačene jeze.

V filmu se prepletajo individualne zgodbe in zgodba orkestra. Dobimo natančen in premišljen vpogled v živahno dinamiko skupine in v življenja najrazličnejših udeležencev tega ‘barvitega’ popotovanja, ki je predstavljeno skozi teme, kot so denarne stiske, nezvestoba, ujetost v odnosu, demenca, velik skupni povezovalni člen pa je seveda tudi alkohol. Težko bi bilo namreč posneti film o slovenskem karakterju, brez omembe razširjenosti alkoholizma in zanimive pitne kulture. Alkohol v zgodbi služi kot katalizator za odkrito čustvovanje (kot primer lahko vzamemo prizor, kjer deklica v besu na prešuštniškega očeta razbije okno ali izpoved ene od žena, ki želi stran od svojega moža), priložnost za umik od svojega običajnega življenja ali nenazadnje zgolj popestritev, ki se nemalokrat konča z mučnimi trenutki bruhanja in psiho-fizične strtosti. Pijanske scene na trenutke delujejo neverjetno komične, hkrati pa film alkoholizem tudi problematizira, a na subtilen, nemoralističen način. Načeloma je dvojnost zelo značilna za ta film. Čeprav je režiser posnel nekakšen hommage svojim ljudem in kraju, jih gotovo ne prikazuje zgolj s pozitivne plati. 

Film je črno-bel, kar poudari in nadgradi splošno vzdušje. Kadri so predvsem statični in kompozicijsko dobro premišljeni, pogosto simetrični. Barvni spekter spominja na sivino in puščobo industrijskega mesteca, ki ji je težko pobegniti in ustvarja zanimivo atmosfero. S tem je režiser želel prikazati Zasavje, kakor se ga spomni iz otroštva, zato do neke mere deluje nostalgično. Vizualno pa manko barve nadomestijo drugi vizualni elementi. Mnogokrat podobe in ljudje niso prikazani direktno — vidimo zgolj njihov odsev, slišimo njihov glas, prav tako pa je zanimiv konstanten pogled šoferja v vzvratnem ogledalu. Ko so v ospredju mladi liki, je nekajkrat uporabljen vertikalen kader, ki spominja na telefonski posnetek. Film na ta način razgrinja njihovo intimo in nas približa likom, ki dokumentirajo svoje potovanje.

Ko orkester v Avstriji opravi svoje, ko so zgodbe že povedane in na nek način še visijo v zraku, se orkester odpravi domov. V kadru je ena izmed mlajših članic orkestra, ki se kratkočasi s telefonom, ko sliši pok. Po dolgem iskanju skupina ob cesti najde mrtvega jelena. Jelena, ki s svojimi mogočnimi rogovi lahko simbolizira regeneracijo, smrt in ponovno rojstvo tistega, kar je bilo. Kljub ohlapnim zaključkom vsake izmed zgodb, vemo, da se bodo liki po divji preživeti pustolovščini vrnili domov v svoja pretekla življenja, ki bodo ostala ista, a bodo hkrati drugačna.