Zagorska čaga

Orkester (2022) režiserja Matevža Luzarja bo gotovo domač vsem, ki so odraščali v neposredni bližini slovenskega podeželja – no, ali pa vsaj v neposredni bližini orto slovenske kulture, ki ji mestni betonolazci ljubiteljsko rečejo kar kmečka. Film se namreč zaradi kombinacije talentiranih naturščkov; diegetsko in pristno uprizorjene glasbe ter življenjskih, slice of life zgodb občuti kot izjemno pristen. Gledalca umešča neposredno v dogajanje med liki, zato so nam njihove zgodbe — ki so splošne, popolnoma človeške — še toliko bližje. Vsi smo namreč na tej ali oni točki bili na veselici, ali raje na čagi, in tam bili priča živi domači glasbi, njenemu vzdušju in, če smo le odprli oči, bili tudi izpostavljeni temnejšim platem tega včasih zgolj navideznega veseljaštva. Slednje je na površini osrednje gonilo zgodbe. Zabava in alkohol se ne občutita toliko kot posledica orkestra, temveč bolj kot povod za njegov obstoj. Likov v filmu namreč ne vidimo, kako vadijo svoje inštrumente ali kako si denimo prizadevajo biti najboljši, temveč so nam prikazani skoraj izključno v tej žurerski luči. Pokozlani, veseli, oprani, stvarni. Žene svoje može pred vstopom na bus svarijo, naj le ne pijejo preveč; alkohol pa gre v svoj poseben oddelek za prtljago.

A to »izjemno slovensko« žurerstvo film zapoprime z niansiranim prijemom, ki je pri teh tematikah nujno potreben. Film ne gre niti v depresivno špuro slovenskega alkoholizma, niti v ignorantsko sprenevedanje problema, v smislu da bi dotične opravke prikazal zgolj komično. Alkohol – tako kot ljubezen v Wong Kar-waijevem Chungking Eskpresu (Chung Hing sam lam, 1994) – funkcionira kot kohezijsko sredstvo scenarija, ki iz vidika strukture spominja na Rašomon (Rashômon, 1950) Akire Kurosawe, saj podobno vedno znova razpreda isto zgodbo z različnih zornih kotov. Le da pri Orkestru ne gre toliko za spajanje pripovednih niti v koherentno linearno pripoved s pomočjo flashbackov, temveč se te pripovedne niti zlepijo organsko, med pripovedjo samo, kar je gotovo scenaristični dosežek. 

Gre za preplet vinjet, ki se ne nizajo očitno vzročno-posledično, temveč pripoved začenjajo vedno znova od začetka v na videz naključnem vrstnem redu. V tem vrstnem redu pa seveda ni prav nič naključnega, temveč so sosledja skrbno premišljena glede na tempo filma in vloge posamezne niti znotraj pripovedi. Medsebojno se sočasno pojasnjujejo. Pretekle razlagajo sedanje in sedanje razlagale prihodnje.

Zgodba se (vedno znova) začne z odhodom avtobusa in se v prvi iteraciji osredotoča na zgodbi voznikov, ki se bojita za svoji službi; nato pa ta isti začetek film ponovi še skoraj trikrat. In sicer z zornega kota mulcev v orkestru, ki so se primorani soočiti z živalsko platjo svojih staršev — seveda tudi z vidika teh živalsko pijanih staršev — in z vidika dveh prešernih pijančkov, ki se znajdeta pri urejeni avstrijski družini kot dva slona v prodajalni porcelana. Nenazadnje pa pove še zgodbo žen muzikantov, tovarniških delavk, ki so ostale doma. Medtem ko so zgodbe same po sebi v svoji človeškosti in običajnosti zanimive in pristne, ker se z njimi zlahka povežemo, jih večina na videz obvisi v zraku … 

Film ne poda tistega zadoščenja, ki bi ga imeli ob zaokroženih zgodbah likov, kar pa je povsem okej, saj tovrstnega zaključka zares ne potrebujejo. Seveda nas zanima, kaj se bo zgodilo z liki, ko se vrnejo v svoje domače mesto, a iz vzpostavljene atmosfere, pripovedi in konteksta, ki se odvija v zunanjosti polja, je nekako jasno, da se bodo vsi vrnili nazaj v svoja zagorska življenja. V tovarne in nesrečne zakone, ne glede na dogodke na poti. Kar pa seveda ne pomeni, da liki niso imeli svojega razvojnega loka; slednji v filmu doseže skupen komičen klimaks, ko morajo vsi zafrustriranci skupaj nenazadnje le opraviti svoj posel in odorkestrati svoje. Je pa nekako občutno — že zgolj iz relativno kratkega časa, ki ga preživimo z vsakim likom —, da njihove zgodbe delujejo bolj kot neke prilike, slice of life prizori, ki pa ne ostanejo na banalni ravni vsakdanjosti.

A če se vrnemo k poprej omenjenem niansiranem pogledu na slovenski alkoholizem – skoraj vse te zgodbe imajo svetlo in temno plat. Dobesedno, saj so prizori, kjer je alkohol v vlogi katalizatorja za veseljačenje, izjemno svetli, polni glasbe, plesa, petja, pitja, nazdravljanja … Vsemu temu pa so vedno sopostavljeni temačni prizori, kjer se ljudje – prav tako zaradi alkohola – vlečejo po hodnikih, komaj govorijo, delajo precej hude življenjske napake, se skratka obnašajo kot živali; in takrat glasba, dobesedno, utihne. Ni več harmonike in vriskanja.

Dve plati istega kovanca, o katerih se ne govori dosti, saj je povsem običajno, da se ob vsaki priložnosti nešto malo popije. Pogosto so liki v teh situacijah slabe pijanosti prikazani v totalih in zaviti v sence, saj če bi ne bili, bi bila to bržkone drama in ne komedija. Problemi, ki pridejo na dan niso zasmehljivi, temveč precej težki in v primeru bližnjih planov obrazov, bi z liki vse preveč čustvovali, da bi zadeva še funkcionirala kot komedija. Tako so liki hkrati komični in tragični. Sicer pa filmu ta (žanrska) dvoličnost ugaja. Prepletanje resnosti in smeha prihaja naravno in komplementarno. Ko pozabimo, da gledamo komedijo, nas iz drame vrže popolnoma odštekana replika in ko pozabimo, da gledamo dramo, nas nazaj vpelje tista surovost ob koncu žura. 

Sicer pa na splošno počutje gotovo vpliva tudi statična, črno-bela kamera, ki celotni zadevi daje nek brezčasen občutek, hkrati pa izpostavlja sivino post industrijskega mesta. Simon Tanšek tudi mojstrsko uporablja osvetljavo (večinoma) statičnih kadrov na način, da luč postavi na različne intervale v globini kadra in s tem izpostavi bodisi kompozicijo, bodisi dejansko globino. Z lučmi nekako usmerja našo pozornost, kot bi jo sicer s kadriranjem. Zanimiva se mi zdi tudi primerjava s Pr’ Hostarjem (2016), saj oba filma igrata recimo temu na istem tematskem polju. Mislim seveda na slovensko zagovedenost. Je pa res, da medtem, ko je bil Hostar morda eden prvih celovečernih filmov, ki so zbijali šale na račun te domače kulture – kar »čefurska« samoidentiteta glavnih akterjev napravlja še dodatno komično – je Orkester nadgradnja in debanalizacija poslanstva Hostarja. Če je bil slednji praktično zgolj slap stick komedija, ki se je (s sicer vprašljivo etičnostjo) delala norca iz gorenjskih stereotipov, je Orkester vse prej kot to. Kaže nam, da se lahko te teme, predvsem pa teme slovenstva loteva na nek zdrav komičen način. Da obstajajo načini za proslavljanje naše narodne in krajevne identitete, ne da bi slednjo zbanalizirali na smešne naglase in kroničen alkoholizem ali se postavljali na piedestal mitologizacije.