Sodobni sužnji v Goljanovem okrožju
Mini market 24/7 (Produkty 24, 2022) je prvi celovečerni film režiserja Michaela Borodina. Kot Uzbekistanec je iz svojih neprijetnih izkušenj po preselitvi v Rusijo in na podlagi Goljanovega škandala ustvaril klavstrofobično, realistično, skorajda grozljivo dramo, ki prikazuje sodobno suženjstvo v Rusiji. S pomočjo direktorice fotografije Ekaterine Smolina uspe režiserju predmestno trgovino spremeniti v globok labirint, ki popelje v zlorabo človekovih pravic.
V prvi tretjini filma spoznamo toksično atmosfero trgovine, v kateri delajo zasužnjeni Uzbekistanci. Tudi gledalci smo kot delavci ujeti v moro nesmiselnega zlaganja paradižnikov ter ugajanje kupcem v želji, da se izognejo agresiji ter zloveščosti lastnice trgovine Zhanne. Zdi se, kakor da režiserja ne zanima, kdo so ljudje, ki delajo do onemoglosti, saj šele v drugem dejanju protagonistka, delavka Mukhabbat pridobi osebnost, ki preseže vlogo žrtve zlorabe.
Antagonistka Zhanna (Lyudmilla Vasilieva) na surov način upodobi ugrabiteljico, ki jo vodita želja po denarju in nadvlada. Zhannin lik je močan in grozovit. Edini trenutek, v katerem izrazi kanček sočutja, se zgodi pri zaobljubi trgovine, kar pa je le taktična manipulativna poteza. Zhannin sadizem je brutalen do te mere, da pri poskusu pobega ene izmed uzbekistanskih služkinj prisili preostale, da jo pošteno prebutajo in ji v levo nogo groteskno v stilu »body horror«-ja zabijejo žebelj kot oklenitev.
Ko prvič srečamo trgovsko delavko/sužnjo Meek Mukhabbat (Zukhara Sanzysbay), je njena glava na lastni poroki sklonjena, zavita v debelo blago. Šele ko se kamera počasi oddalji, ugotovimo, da kleči, noseča, na tleh shrambe, obkrožena z vrečami in škatlami z živili. Ko se poroka konča, Mukhabbat svojo naglavno ruto zamenja za predpasnik in se vrne k svojim dolžnostim. In k obnovi zaloge vodke, kar prikazuje nemoč, obup in ujetost. Ko Mukhabbat rodi dečka, ga Zhanna vzame. Mukhabbat se odloči povrniti svoje dostojanstvo in svobodo. Ko najde pomoč stanovalke stanovanjskega bloka nad trgovino, sužnje izpustijo iz trgovine in jih pošljejo domov v Uzbekistan. Resničnost je tako temačna kot sam zaključek filma. Čeprav je bilo iz prave trgovine v Golyanovu osvobojenih 12 ljudi, kljub intenzivni medijski pozornosti kazenski postopek ni nikoli stekel, trgovina pa nemoteno obratuje.
Film namerno upočasnjuje sliko. Obstaja torej občutek sveta, skrčenega v bedno malo sobo. Snemalka Ekaterina Smolina nenehno prikazuje to klavstrofobijo in zanimivo je, da ko se Meek vrne domov in začne pobirati bombaž na neskončnem uzbekistanskem polju, občutek utesnjenosti in zatohlosti ostane. Smo tako rekoč udeleženci njene ujetosti v preteklost, v grozljivih zidovih mestne trgovine, na tesnih hodnikih pomožne sobe. Lahko bi rekli, da je film v slogu dokudrame celo pogumen, saj tvega, da gledalec ne bo zdržal neznosne ujetosti.