Animirani prostor

Na beli površini se izrišeta stilizirani človeški figuri, glavna lika študentskega filma 300 g/m² (2018) Kamile Kučíkove. Ena figura je črna, druga bela, obe enake oblike in postavljeni v popolni simetriji. Površina je dvodimenzionalna in ni podvržena zakonom gravitacije, robovi kadra pa so tudi meje površine, znotraj katere se lahko figuri gibljeta. Mehanično se premikata sprva po spodnjem robu, ko prideta do njegovega konca, pa preprosto nadaljujeta pot ob navpičnem robu navzgor in naprej po zgornjem robu, sedaj obrnjeni na glavo. A simetrija, zaradi katere sta figuri ves čas enako oddaljeni, se kmalu poruši. Po nekaj vizualnih gegih se bela figura opazno zmanjša, medtem ko ostane črna enaka. Toda ključni zakonitosti površine se nista spremenili. Ta je še vedno dvodimenzionalna in figuri je, navkljub krčenju in širjenju, v nobenem trenutku ne zapustita. Nenadoma se velika črna figura ustavi, skrčena bela figura pa se ji približuje še naprej. Zanimiva je primerjava z Magritteovo sliko The Blank Signature, kjer je figura delno pred, delno pa za ozadjem. Prav tako potuje bela figura pred prvo nogo črne figure in za njeno drugo. Bela figura se za črno nogo ne pojavi več, ampak izgine. Edina razlaga je, da je sedaj za ravnino, iz katere še pred nekaj sekundami figuri nista mogli. V trenutku sta porušena oba glavna zakona ravnine: v dvodimezionalno ploskev se je vtihotapila tretja dimenzija in ena figura je iz ravnine izginila.

Nenadoma se zaslišijo zvoki udarcev, ob njih pa začne območje na sredini ravnine vse bolj temneti, kot da prihajajo udarci prav na to mesto. Bela figura hoče nazaj v ravnino, a ne najde poti vanjo, zato začne prodirati skoznjo.

Naj gre za računalniški ekran ali za list papirja (na to očitno aludira naslov filma 300 g/m²), vprašanje, zastavljeno 2D animaciji (z uporabo prav 2D animacije), se zdi očitno. Pri razumevanju tega vprašanja si lahko pomagamo z umetninami Lucia Fontane, ki je zaslovel s serijo del Tagli (Rezi). V najslavnejšem delu Prostorski koncept ‘Čakanje’, ni storil drugega, kot prerezal prazno platno. Ta rez ima seveda mnogo pomenov, a v kontekstu filma 300 g/m² je najzanimivejše »opozarjanje na kiparski potencial platna1«, torej na trodimenzionalni potencial dvodimenzionalne površine, kar zanima tudi film. Če se v filmu pojavi (že renesančno) vprašanje reprezentacije tridimenzionalnega prostora na dvodimenzionalnem platnu, pa je morda pomembnejši od samega vprašanja subtilen način, na katerega avtorica vprašanje postavi.

V trenutku, ko v ravnino vstopi tretja dimenzija, deluje film z brechtovskim potujitvenim efektom (ta preprečuje identifikacijo gledalca z liki in zgodbo s ciljem, da si gledalec namesto iracionalne identifikacije zastavi racionalna vprašanja). Nenadoma s transgresijo pravil dvodimenzionalnega prostora preide v trodimenzionalnost in opozori na pluralnost prostorov, ki nam jih film ponavadi zamolči. To so prostori za ravnino (v 2D animaciji papir ali ekran) in prostori pred njo. Obenem pa 300 g/m² opozarja tudi  na prostor med ploskim platnom in gledalcem, ki se ga v kinu po navadi ne zavedamo. Tako nas potujitev prisili v ozaveščenje načina konstruiranja prostora v animiranem filmu.

1. »Lucio Fontana. The Spatial Concept. ‘Waiting’«. Tate. Dostopno na: https://www.tate.org.uk/art/artworks/fontana-spatial-concept-waiting-t00694; pridobljeno 7. 12. 2018.