Telo lutke

Kako gnije lutka? To navidezno neskladje med organskim in neorganskim v mediju lutkovne animacije zanima Barbaro Rupik v njenem Utelešenju (Wcielenie, 2017).

V računalniški in risani animaciji prikaz krvi, solz ali gnitja avtorjem ne predstavlja posebnih težav, saj reprezentacija teh z risbo ni drugačna od reprezentacije dugih anorganskih elementov sveta. Zanimivo vprašanje pa predstavlja reprezentacija tovrstne organskosti v lutkovnem animiranem filmu. Pri njem je uporaba prave vode in tekočin mnogo težja, še posebej pri stop animaciji. Plastične ali lesene lutke bi bile od organskosti pravega telesa iz mesa in krvi le stežka bolj oddaljene. Ta omejitev pa nikakor ne pomeni, da je lutkovna animacija kot medij bolj omejujoča od risane ali računalniške animacije, saj ta omejitev sili avtorje v iskanje izvirnih rešitev, ki ključno vplivajo na končno podobo in učinek njihovih filmov.

Utelešenje se z vprašanjem tekočine, gnitja in organskosti v lutkovni animaciji spopade direktno. V le nekaj minut trajajočem filmu se avtorica osredotoči na samo dva dogodka, neločljivo povezana z mesenostjo telesa. To je umiranje gnjijočega in iznakaženega moškega in kotenje telička. Težko si je predstavljati bolj organska procesa, saj nobenega giba ali geste obeh likov ne nadzoruje razum, zaradi katerega bi lahko gibi izpadli mehanično ali kontrolirano, ampak narekuje premike predvsem telo. Možgani umirajočega človeka so podvrženi nezmožnosti telesa, ki njihovih ukazov ne more izpolniti. Tako je tudi z likom krave, ki seveda ni zmožen racionalnosti, zato pa ga avtorica postavi v situacijo, ki je mnogo bolj urgentno organska kot kakršnakoli druga, v kateri se lahko žival znajde – kotenje. Gibi krave so nenadzorovani in neizbežno telesni, ločeni od vsakršne mehanskosti, saj jih nadzira le telo, ki si lajša bolečino. Prepad med nemesenimi telesi lutk in organskimi procesi, ki jim avtorica lutke podvrže, pa prekorači z izjemno naturalističnim prikazom.

Nebo je črno z rumenimi oblaki, ki z glasnim gromom napoveduje nevihto. Človek leži umirajoč na polju. Del njegove glave je iznakažen, njegove oči obrobljene s črno. Okoli še sveže krvi na njegovem trupu brenčijo muhe, ki jih ohromel ne more odgnati. Nekaj metrov od njega v bolečinah cvili krava, ki v mukah koti telička. Smrt in rojstvo se zgodita istočasno, zato se zdi, da gre za reinkarnacijo. Čeprav deluje zgodba zato na prvi pogled nekoliko naivno v precej direktni »adaptaciji« ideje vzhodne filozofije o reinkarnaciji, pa uspe režiserki preseči naivnost zgodbe z ustvarjanjem atmosfere, ki je izrazito telesna in oprijemljivo transcendentalna obenem. To avtorici uspe z zoperstavitvijo na videz nezdružljivih nasprotij: anorganskost lutk in izrazito mesen prikaz telesnosti. Prav s tem preiskuje meje medija, odkriva njegove skrite in neobičajne inkarnacije.