Svet brez sedanjosti

Družba prihodnosti, ki živi v preteklosti in ob tem pozablja živeti sedanjost. Ali: »Vsi smo le še turisti po lastnih spominih,« kot reče nepopolna rezervna kopija Emily.

Družba prihodnosti, drugi del: Teža tujih misli (World of Tomorrow Episode Two: The Burden of Other People’s Thoughts, 2017) Dona Hertzfeldta je epsko potovanje vase, vrtoglavi skok v zajčjo luknjo človeške podzavesti.

Malčico Emily obišče njena starejša nepopolna rezervna kopija tretje generacije klonov. Bila je ustvarjena kot prazna lupina – nepopisan list papirja za Emilyjino zavest. Preden se je prenos podatkov zaključil, je Zemlja eksplodirala in klon Emily je ostal le še prazen trdi disk v človeški obliki, ki ni podedoval podatkov, potrebnih za svoj obstoj. Režiser pa ju v 2D računalniški risani animaciji popelje na magično potovanje v podzavest klona Emily.

Hertzfeldt skozi monologe nepopolne kopije Emily v kontrastu prostih asociacij prave Emily prevprašuje pojem časa in našega obstoja v njem ter se ob tem dotakne tudi individualizirane družbe, v kateri živimo. Barvito popotovanje je obremenjeno s sanjami, upanji in strahovi klona Emily oz. starejše različice Emily same. Če malčica svet še vidi v trikotnikih in malih dinozavrih ter je njen čas omejen na Zdaj, njena starejša različica razmišlja samo še o svojih nepopolnih spominih in kam jo bodo ti popeljali. Zdaj v svetu, ki ga živi klon Emily, ne obstaja. Svet, kjer naš čas določajo sistemi, v katere smo vključeni, je svet, ki za Zdaj nima več časa. Ljudje se definiramo s preteklostjo, da bi dosegli cilje v prihodnosti, ki naj bi nam sčasoma omogočili Zdaj. A ta meja, kaj moramo za to narediti, se navadno pomika dlje in dlje v prihodnost. Tudi klon Emily se le še ozira v preteklost s pomisleki o pravilnosti lastnih odločitev, ki so ji morda oddaljile Zdaj. In ob družbi male Emily podoživlja otroštvo, ko ji je edino skrb predstavljala odločitev, s katero barvo pobarvati avto na papirju.

Mala in velika Emily skupaj tavata po kompleksni zvočni pokrajini Beethownovih, Bachovih in drugih simfonij ter posebnih učinkov in iščeta razloge za prepad, ki je z leti nastal v tej eni in isti osebi. Medtem ko hodita po plaži spominov, Emily najde kamenčku podoben svetleči predmet. »To je kanček upanja,« ji reče njena odrasla kopija. »Daj ga nazaj.«