Carlottin avtoportret

Carlotta trpi za redko nevrološko motnjo, ki se imenuje obrazna slepota. Ko se pogleda v ogledalo, ne prepozna svojega odseva, prav tako ne prepoznava obrazov drugih. Valentin Riedl in Frédéric Schuld v filmu Carlotta’s Face (2018) predstavita, kako je Carlotta doživljala bolezen v otroštvu in na kakšen način je kasneje prav zaradi te bolezni začela umetniško ustvarjati.

Carlotta je bila v otroštvu pogosto osamljena, kar nakazuje minimalističen prikaz njenega sveta. Prizore v filmu vedno sestavlja le par predmetov na črnem ozadju. Ker je Carlotta med ljudmi izgubljena, svet okrog nje ni umeščen v konkreten prostor, temveč v abstraktno črnino. Tobogan in ristanc v črnini na primer namigneta na šolsko igrišče, nobena lokacija pa ni konkretno izrisana. Njeni sošolci in učitelji so prikazani kot črne gmote, med katerimi ni možno razlikovati. Carlotta z njimi nikoli ne uspe vzpostaviti pravega stika, kadar se kateri gmoti približa, se ta odmakne in porazgubi v kupu drugih gmot.

Velik razkol med Carlotto in preostalim svetom prikažejo tudi barve. Osebe okrog nje so sive, črne, prav tako svet, medtem ko je Carlotta edina prikazana v barvi. Ker svojega izgleda ne pozna, je na njeno črno telo namesto glave postavljena velika rdeča roža. Ta ne vsebuje obraznih potez, na mestu, kjer bi moral biti obraz, sta le dve beli piki, ki ponazarjata oči. Njena podoba je majhna v primerjavi z vsem, prikazanim na platnu. Kljub temu da Carlotta deluje izgubljeno, najde načine, ki ji lajšajo bivanje v tem kaotičnem svetu. Ker učiteljev ne ločuje med seboj, naredi seznam imen, kamor si dopiše njihove značilnosti, npr. kakšna je njihova obutev, frizura in kateri predmet učijo.

Kasneje stori še korak dlje. Razloži, da je nekje slišala za tehniko slikanja avtoportetov, pri kateri lahko človek svoj obraz naslika s pomočjo tipanja. S prsti gre čez obraz in glede na vdolbine, ki jih zatipa, naslika svojo podobo ter se tako prvič zares uzre. Skozi slikanje avtoportretov Carlotta kljubuje bolezni in začne spoznavati svoj obraz, sebe in posledično svet. V trenutku, ko film prikaže njen avtoportet, se barva ozadja spremeni. Črno, puščobno, tuje ozadje, ki je spremljalo celoten prikaz njenega otroštva, postane belo, kar nakazuje novo obdobje njenega življenja. Sama za konec doda še, da je do sedaj naslikala že čez tisoč avtoportetov in da je ponosna prav na vsakega posebej.