Assunta: bliža se konec
Pogovor z Ester Ivakič, režiserko kratkega filma Assunta (2018), in Evo Stražar, eno od glavnih igralk
Gaja Lapajne Stanič: Kako si začela ustvarjati filme?
Ester Ivakič: Študirala sem v Gorici na Visoki šoli za umetnost. Tam sem posnela diplomski film in ta je bil prvi večji film, v tem sklopu sem naredila še animirano vajo in animirani zaključni film. Ta je moj četrti film, predvajan na slovenskih festivalih.
Opazila sem, da je celotna igralska zasedba ženska. Obstaja za to kakšen poseben razlog ali naključje?
Ni bilo zanalašč. Nisem načrtovala le ženske zasedbe, tako se je enostavno zgodilo. Like sem najbolj začutila prek teh igralk in se nisem ukvarjala s spolom. Ampak ko sem bila majhna, mi je primanjkovalo filmov, kjer bi bila dekleta glavni junaki, pustolovci. Na primer Tomb Rider – privlačna, lepa in najboljša ženska. Zato se bolj poistovetim z temi liki deklet. Zdi se mi naravno. Na nek način jih ne obravnavam kakor ženske, ampak kakor otroke ali živali, bitja, ki so tam. Slučajno sem lahko ravno skozi te punce prišla do teh občutkov, ki sem si jih predstavljala.
Kako to, da si v vlogo ‘odrešitelja’ postavila psa?
Pse imam zelo rada. Zdi se mi, da lik psa v filmih ali pravljicah predstavlja veliko varnost. Tudi pasma ovčarja ima v filmu pomen. Imam mešanko z ovčarjem in me tudi vedno varuje, če me je kdaj strah, nalaja kakšne čudake. Pse res dojemam kot varuhe, nekakšne blazinice, ki hodijo s tabo. So kot mini prikupni varuhi. V filmu se mi pes zdi kot nekakšen dodatek trikotniku likom treh deklet, nek mehek element.
Film se odvija v zasneženih gorah. Kako ste se spopadali s snežnimi meteži in zelo nizkimi temperaturami?
AGRFT ima sicer pravilo, da ne smemo snemati več kot 15 km izven Ljubljane, ampak sem vztrajala. Ko se je snemanje bližalo, sem tudi sama malo podvomila o odločitvi za gore. Zavedla sem se, koliko sem silila in takrat smo morali to izvesti. Prva dva dni snemanja je bilo na mestu snemanja –20°C, ravno v času polarnega mraza. Oblekli smo si pet podgat, pa nogavic, pa športni modrc, pa še smučarski modrc. Vendar smo prvi dan posneli, mislim da, samo dva kadra, ker je res močno pihalo. Pred mrazom se še lahko zaščitiš, pred vetrom pa zelo težko. Ne moreš komunicirati z ekipo in je vse zelo oteženo. Za samo menjavo objektiva smo potrebovali pol ure, vse je zelo zeblo. Prvi dan je tudi glavno igralko stisnilo v pljučih, ker ni bila dovolj zaščitena pred mrazom. Prvi dan je bil kar brutalen. Potem je bila na sceni tudi megla in se zaradi nje ni nič videlo. Jaz sem si predstavljala, kako bomo posneli lepo panoramo, ampak je zaradi megle bilo vse samo belo in se ni nič videlo. Bivali smo v planinski koči, kjer so bili zelo prijazni. Vsi smo se zelo povezali, zvečer smo igrali tarok, mislim jaz ne, ker ga ne znam. Veliko raje snemam v naravi kot pa v studiu, kjer smo snemali interierje, ker sem res čutila, kar so one čutile tam – boj za preživetje. Produkcijsko pa ti ni omogočeno narediti vsega, kar si si v zamislil v scenariju in si zato prisiljen improvizirati. Meni je bila to tudi šola, kako hitro najti drugo lokacijo ali drug način, da se prizor posname in da dosežeš tisti občutek, ki je bil sprva zamišljen. To mi je predstavljalo velik izziv – kako nekaj hitro improvizirati. Bilo je veliko kompromisov in sprejemanj. Drugače pa je bilo lepo, zelo smo se imeli dobro, imeli smo tudi veliko domačega žganja.
Kakšna je bila ekipna dinamika?
Vse ljudi, ki so bili v ekipi, čisto vsakega od njih sem želela imeti. Zelo mi je všeč, kar vsak član dela in hkrati vem, da v tem uživa. Cenim, da so to ljudje, ki so sposobni prisluhniti temu, kar jaz čutim, hkrati pa dodati nekaj svojega. Lahko rečem, da smo z vsakim posebej zgradili celoto in so mi všeč naši kreativni odnosi. Vsi smo dobro sodelovali, od nekaterih pa sem odnesla nekaj pomembnega, zato sem zelo vesela, da smo delali skupaj.
Težko mi je delati realistične stvari in lažje je, da si svet izmislim s svojimi pravili. Rada si izmislim določeno estetiko, nekaj čisto svojega, kjer je več stvari možnih.
Ester Ivakič
- Koliko časa si pa vložila v postprodukcijo?
Na AGRFT-ju imaš okoli 6–8 tednov rezerviranih za montažo. Medve z montažerko sva imele končanih 13 verzij montaže, ravno zaradi snega smo morali delati veliko kompromisov in v montaži zgodbo spet znova postavljati, vendar ohraniti občutek, da se bliža nekaj groznega. Igralke pa imajo vsaka svojo vlogo. Ne vem, koliko časa smo bili v produkciji, a vem, da smo imeli veliko zamikov in dodatnih rokov. Zelo smo hiteli, čeprav smo imeli dodaten čas.
Od kod izvira ideja za zgodbo filma?
Od vedno me nagovarja občutek vlečenja nečesa, kar se bo kmalu končalo, ta časovni segment pred koncem. Razmišljala sem, da se v svojih filmih vedno ukvarjam s tem, kako se soočit s tem koncem. V mojem prvem filmu se je tudi bližal grozen konec in so bili liki nemočni. V drugem filmu, diplomskem, je tudi šlo za konec, a je en lik to vedel. V tem filmu pa sem se želela, ker sem opazila, da se mi vedno ponavlja ta tema, ukvarjati z ljubeznijo do bližnjega v tem obdobju, ko se vse ruši. To mi je najbolj blizu, ker imam občutek, da bo vsak dan konec sveta. To že celo življenje mislim, da se bo nekaj groznega zgodilo in imam vedno občutek, da bo vse naenkrat propadlo. Trenutno sem pa želela povedati, da je važno, da se imamo radi in se sprejemamo. Mogoče bom pa enkrat nehala obravnavati to temo (smeh).
Vse tri glavne junakinje so imele na obrazu tatu. Kaj je njegov pomen?
Ima pomen. Težko mi je delati realistične stvari in lažje je, da si svet izmislim s svojimi pravili. Rada si izmislim določeno estetiko, nekaj čisto svojega, kjer je več stvari možnih. Predstavljala sem si, da so pripadnice nečesa in so si skupaj naredile te tatuje, ko se potovale na goro. Vsaka ima tatu nečesa, kar daje liku poseben pomen. Ko smo imeli z igralkami vaje, smo povezali lik Marije z rožami. Zato ima Marija na čelu tatu rože. Kirmy ima na licu solzico, ker umira, in si jo je naredila, preden je začela umirati. Drevo pa je imela nekakšno strukturno sistematsko obliko, ki predstavlja delo, ker je najbolj delavna, racionalna. Tako smo označili like.
Najlepša hvala!
Gaja Lapajne Stanič: V pogovoru z Ester smo se že dotaknili krutih snemalnih pogojev. Kako so ti vplivali na vas?
Eva Stražar: Pravzaprav je bilo nam igralkam še najlažje. Imele smo namreč najbolj enostavno nalogo: priti na snemalno mesto, odigrati prizor, potem pa so nas poslali nazaj na toplo. Težje je bilo tehničnim članom ekipe: asistentki režije in Ester ter Fabrisu Šulinu, direktorju fotografije, ki so morali biti ves čas zunaj, saj se mora v tako zahtevnih pogojih poskrbeti, da tehnično vse ‘štima’, preden pridejo na vrsto igralci. Imeli smo veliko težav z vremenom: pihal je veter, bilo je megleno, sijalo je sonce, ko ga ne bi smelo biti itn. Prvi dan sem doživela kar velik šok.
Načeloma nimam težav z mrazom, me je pa presenetilo, da se mi je prvič v življenju zgodilo, da me je bolela notranjost pljuč, ker sem vdihovala snežinke. Na eni točki me je bolelo vse, bolečina se je razširila po celotnem prsnem košu in imela sem občutek, da mi zmrzujejo pljučni mešički. Kasneje sem ugotovila, da mi je bilo v Ljubljani, kjer smo stanovali in delali, vse jasno, čeprav se mi nekateri detajli niso zdeli logični. Mislila sem, da se mi bo pojasnilo, ko bom tam oziroma bo odgovor na miniaturna vprašanja že prišel. Ko pa sem bila enkrat do kolen v snegu, je zgodba dobila realne in elementarne okoliščine. Ves čas sem se spraševala, zakaj Marija odnese Kirny v sneg in zakaj se potem tako hitro poslovi, zakaj – če se že odloči, da jo bo tam milostno umorila – ne ostane z njo do konca, dokler ne zmrzne. Kako je tako hitro zmožna storiti tako patološko dejanje? Ko vadiš v dolini, je vse delovalo preveč mimogrede. Ko pa nase – ko nosiš deset kilogramov oblačil in nimaš trdnih tal pod nogami, ker se ves čas vdira – naložiš še živega človeka, ugotoviš, da Marija že res dolgo časa hodi po snegu. Počivati mora vsakih pet metrov. Vmes ima čas, da se poslovi od Kirny. Ko jo odloži na tla, se je od nje že poslovila. Nekaj stvari sem tako dojela šele, ko so mi jih pojasnile nekatere skrajne psihofizične okoliščine. Zame je bila to zanimiva igralska izkušnja.
Šele v snegu ste popolnoma razumeli bistvo filma.
Ogrožujoča narava je pomemben del filma.
Kasneje sem ugotovila, da mi je bilo v Ljubljani, kjer smo stanovali in delali, vse jasno, čeprav se mi nekateri detajli niso zdeli logični. Mislila sem, da se mi bo pojasnilo, ko bom tam oziroma bo odgovor na miniaturna vprašanja že prišel. Ko pa sem bila enkrat do kolen v snegu, je zgodba dobila realne in elementarne okoliščine.
Eva Stražar
Kako ste prišli do ideje, da bi snemali na snegu?
Kot poznam Ester, s katero sva prijateljici že dolgo časa, od mojega četrtega letnika, vidim, da jo zanimajo filmi, ki se ukvarjajo z zelo bolečimi izkušnjami konca, bližajočo se nevarnostjo, občutkom ogroženosti. Želela je, da se zgodba dogaja v okolju, ki ni idilično. Najprej smo imeli idejo, da bi snemali sredi žgočega poletja na Nanosu ali nekje, kjer je trava požgana. Zaradi raznoraznih terminov je naneslo, da smo morali začeti snemati že pozimi. Izkazalo se je, da je bilo tako še bolje, saj so vremenske okoliščine še poudarile skrajno emocionalno stanje.
Kako ste razumeli svoj lik? Ste se z njim poistovetili?
Vsi trije liki so se precej spreminjali, moj pravzaprav še najmanj. Že na začetku je šlo za svojevrstno dinamiko lika, ki je popolnoma prepuščen usodi, in lika, ki ne želi pristati na to. Ta pozicija se mi zdi zanimiva, ker so mi ljubi liki, ki so strašno zaščitniški do svoje usode, ki niso žrtve, ampak borci. Tudi zato mi je bila Marija tako fascinantna. Izhajala sem iz tega, da mi je blizu izkušnja, da se do zadnjega ne želim soočiti s stvarmi, ki bi lahko šle narobe ali bi predstavljale nevarnost. Ugotovila sem, da imam to lastnost po svoji materi. Z Ester sva prišli do sklepa, da je Marija izrazito materinska figura. To je nekaj, kar je značilno za večino mater: da se, v kolikor res ni nujno, ne bodo soočile z realno težo problemov, ki jih obdajajo. Ta mehanizem je značilen tudi za mojo mamo. Z Ester sva se pogovarjali, da če bi bila vojna in bi morali bežati, bi moja mama rekla: ‘Dobro, boš vzela to in ono, ne preveč stvari, da te ne bodo ovirale, gremo v avto …’ Jaz pa bi bila ‘napsihirana’, razmišljala bi, da mi bodo verjetno umrli vsi prijatelji … Bila bi sesuta, ona pa bi dejala: ‘Kaj pa boš, saj vsi trpijo.’ Vseskozi me rine v omehčanost in pragmatičnost. Izhajala sem iz tega, navdihoval me je tudi lik iz filma Lom valov (Breaking the Waves, 1996), v kateri je figura irskega zelo vernega dekleta. Na začetku je bila Marija veliko bolj odzemljen in magičen lik, sedaj je mnogo bolj običajna. Iskala sem stik med nadnaravnim in ‘našim’, predstavljala sem si jo kot fanatično vernico. Zdi se mi, da verni ljudje lažje prenašajo doživljanje katastrofe, ker imajo upanje, na katerega se lahko naslonijo. Imeli smo tudi veliko igralskih vaj.
Kakšna je bila dinamika v ekipi?
Zame je bilo to eno najlepših sodelovanj. Zelo rada sodelujem z Ester, ker se poznava že dolgo časa. Zdi se mi, da sva skupaj razvili skupen jezik za sporazumevanje. Včasih moraš dobro spoznati sočloveka, da razumeš pojme, ki jih uporabljaš, saj se včasih govori v majhnih niansah. Z Ester točno veva, kaj druga misli, ko uporabi neko specifično besedo. Spoznala sem tudi Milo (Peršin), ki je igrala Kirny, v zadnjem trenutku pa se je zaradi težav pri kastingu pridružila še Lara (Vouk). Bala sem se, kako bo tretja igralka, ki je osebno nisem poznala, vplivala na obstoječo dinamiko, ampak na koncu mi je bilo zelo lepo, kot nekakšna božja sreča (smeh). Ko je prišla, sem videla, da to, kar si jaz mislim o nekem določenem prizoru, misli tudi ona, seveda z vidika svojega lika. Vse se je poklopilo. Tudi na snemanju je bilo lepo, a hkrati zahtevno. Delali smo resno, nismo veliko ‘hengali’, saj so bile tudi razmere težke. Vseeno je šlo za toplo sodelovanje, skrbeli smo drug za drugega.
Koliko časa ste se pripravljali na snemanje?
Ester je začela delati z igralkami približno pol leta prej. Snemali smo februarja, marca, s pripravami pa smo začeli sredi poletja, nato smo vadili z nekaj daljšimi prekinitvami. Snemanje je trajalo slab teden.
Kje ste spali?
Na začetku smo mislili, da bomo cel teden na snegu, nato pa smo morali zaradi vremena snemanje prestaviti v Ljubljano. Nekaj prizorov znotraj šotora smo posneli v studiu. Štiri dni smo bili na snegu, tri dni pa v Ljubljani.
Ste vlogo dobili na avdiciji?
Ne, avdicije ni bilo. K sodelovanju me je povabila Ester, ko je začela pisati scenarij.
Je bila vloga torej namenjena prav vam?
Eno je nastajalo iz drugega. Ko smo začeli s pripravami, smo si vseskozi izmenjevali ideje.
Hvala za pogovor!
