Beograd, ni panike!

Vse to je resnica. Vse to je laž. Mogoče je kaj resničnega. Kaj se je sploh zgodilo? Nas je režiser Žiga Virc pretental? Saj to je absurdno.

To so nekatere trditve in vprašanja, ki se porodijo ob ogledu celovečernega filma Houston, imamo problem! (2016). Označujejo ga sicer za igrani dokumentarni film, težko pa se je odločiti, k čemu se bolj nagiba. Glavni junak je Ivan Pavlić, bivši jugoslovanski vesoljski inženir, ki se je bil primoran izseliti (v Ameriko). Film sloni na njegovih pričevanjih in razkrivanjih skrivnosti jugoslovanskega vesoljskega programa, podprtih s posnetki jugoslovanskega in celo ameriškega arhiva. Zgodba je predstavljena z vidika teorije zarote – tudi neznatni dogodki imajo skrit, a predvsem pomemben pomen. Tak je na primer »diplomatski« obisk Josipa Borza Tita v Ameriki, zaradi katerega se spremeni celotna usoda Jugoslavije – na skrivno naj bi bil prodan celoten jugoslovanski vesoljski program, s tem denarjem pa Jugoslavija doživela razcvet, zato je bilo »vse lepo in prav«.

Nenavadna je že sama izbira naslova: nakazuje probleme ameriškega vesoljskega programa, čeprav so v ospredju razmere v Jugoslaviji kot državi. Lahko bi celo rekli, da film najde za vsak pomembnejši dogodek v Jugoslaviji razlago, povezano z jugoslovanskim vesoljskim programom. Zgodba ima dve nasprotni si plati: pri prvi gre za »uradno« stališče, kjer se vse dogaja v korist ljudstva, druga pa je Pavlićevo pričevanje, ki kaže predvsem usmerjenost v Titovo korist. Kontrast poudarja tudi montaža – ko gre za ljudstvo, so kadri krajši in bolj odsekani (večina materiala je iz arhivov), ko pa spremljamo inženirjevo zgodbo, so kadri daljši. Film na trenutke deluje tudi komično – pri srečanju s policijo na primer kamera kar naprej snema; pričevanja pa si sledijo ena za drugim, čeprav izrazijo popolnoma nasprotna dejstva. Taki trenutki služijo za upočasnitev napetosti, ki jo film sicer ustvarja. Premišljena karikatura.