Srbska animatorka Marija Milanović Lazarevski se v kratkem 6-minutnem animiranem filmu Mesečev gozd (Mesečeva šuma, 2016) posveti vprašanjem (so)bivanja. Imaginarni svet, v katerem se odvija dogajanje, naseljujejo ljudje-živali in živali-ljudje, ki po darwinisitčnem načelu naravnega odbiranja za svoje preživetje tekmujejo druge z drugimi. Zabrisana meja med človekom in živaljo zavrača idejo, da je v vsakem človeku nekaj živalskega. Ta namreč s svojo negativno konotacijo preveč enodimenzionalno zajema njun zapleteno prepleten odnos, ki presega črno-belo delitev na dobro in zlo. Svet v filmu je nepravičen, a je nepravičen za vse.

Mesečev gozd (Mesečeva šuma, Marija Milanović Lazarevski, 2016)

Mesečev gozd je slika preteklosti in hkrati projekcija prihodnosti. Vrača se v čase, kjer je veljal zakon narave in človek (še) ni bil na vrhu prehranjevalne verige, obenem pa sivina pokrajine s kričeče rumenim soncem v ozadju z ekološkim podtonom namiguje na apokaliptične razsežnosti bližnje prihodnosti kot posledice neodgovornega trošenja naravnih danosti. K futurističnemu vzdušju pripomore tudi glasbena kulisa (Sonja Lončar in Andrija Pavlović, LP Duo), nekakšna zmes elektronske in klasične glasbe. Film se sicer neposredno dotakne tudi sedanjosti. To prikaže kot priložnost za spremembo, za ponoven premislek – ne samo o človekovem odnosu do okolja (narave), v katerem biva, temveč tudi o odnosih, ki jih živi. Film je kritika dojemanja želja (tako materialnih kot nematerialnih), ki se jih dandanes mnogokrat zamenjuje za osnovne življenjske potrebe, z njimi se pogojuje sreča posameznika. V enem izmed zaključnih prizorov se namreč razkrije, da je življenje treba sprejeti tako, kot je. Četudi je nepravično – narava namreč ne izbira.