Psi marginalci

V uvodni sekvenci se ob mogočni glasbeni spremljavi prikazujejo visoki stanovanjski bloki. Takoj se vzpostavi mrakobna atmosfera antiutopičnega sveta, ki ga gruča črnih psov preiskuje za kakršnimikoli znaki življenja. David Coquard-Dassault slika ta svet z zbledelimi barvami – pretežno sivi in rjavi odtenki – ter ga ustvari povsem brezosebnega, zato ga je nemogoče neposredno povezati z zapuščenimi mesti iz stvarnega sveta. Obrobje (Peripheria, 2015) je s svojimi minimalistično in skrbno izbranimi arhitekturnimi elementi, ki so v večini iz betona, namreč dovolj nedoločena in nespecifična, da jo je moč interpretirati kot antiutopično mesto. Tu prebivajo le črni psi, ki se potepajo naokrog, igrajo na odpadu z avtomobili, lajajo drug na drugega in počnejo druge pasje stvari. A na sredini filma naletijo na belo žogo. Hitra montaža kadrov, v katerih jo psi brcajo in si jo podajajo, deluje kontrastno na sicer počasen tempo filma, kjer je poudarek bolj na vzdušju kot na pripovednosti ali zgodbi. To zaporedje kadrov deluje ločeno, odtujeno od preostanka filma in tako se zazdi, kot da so se psi skozi igro nogometa vsaj za hip odmaknili od osamljenosti zapuščenega kraja. Simbolika nogometa je še posebno močna, saj gre za univerzalen šport, ki ga igrajo tako preplačani profesionalci na več milijonov dragem stadionu kot revni otroci na ulicah brazilskega sluma. S počlovečenjem psov – ti so tako lahko prispodoba za marginalce – se avtor loti povsem človeške problematike družbene odrinjenosti.

Avtor domišljeno uporabi barve in premišljeno vzpostavlja simetričnost v kompoziciji – ko na primer psi vstopijo v enega izmed blokov in se začnejo potikati po hodnikih, jih zajame v kadrih s simetrično, skorajda središčno, kompozicijo, s čimer prikaže neskončno dolžino hodnikov in hkrati opozarja na kontrast med uravnoteženostjo simetrične arhitekture in razdejanjem v prostorih stanovanjskih blokov.

Družbena margina je – kar odraža tudi film – z vidika družbeno-političnega sistema nepotrebna in se je je potrebno čimprej znebiti (o čemer priča konec filma). Na njenem mestu želi preostanek družbe graditi za bodoče generacije, zato naj bi je bilo čim manj. Kljub temu obrobje v filmu živi naprej in s tem se obravnavana problematika izkaže za nerešljivo, v kolikor se pristop do nje ne spremeni.