Zgodba o melanholičnem ribiču z enim samim ciljem

How to wait for a very long time (2016) je diplomski film Jill Goritschnig, študentke multimedijske umetnosti na Univerzi za uporabne znanosti v Salzburgu, ki spretno izkorišča osnovne elemente likovnega jezika.

Film se prične z melanholično podobo poznojesenskega jezera, ki bi lahko ležalo nekje sredi Finske. Otožen ribič srednjih let sredi jezera spokojno lovi ribe. A to ni običajen ribolov, saj ima ribič pred sabo en sam cilj – ujeti želi veliko, točno določeno ribo. Vsakič, ko ribič ulovi novo ribo, pa naj bo ta še tako zanimiva in privlačna, postane bolj nezadovoljen, neželeni ulov pa le podkuri njegovo jezo in obup. In ko že kaže, da se mu je le nasmehnila sreča, ribič obupa. Očitno je šlo zopet le za slutnjo, saj se silhueta velike ribe pod ribičevo barko razblini na neskončno število majhnih ribic, ki ustvarijo iluzijo velike ribe. Kot mnogo ribiških zgodb o čakanju na veliki ulov tudi ta govori, da je bolj kot sam cilj pomembna pot. Ta je namreč lahko mnogo bolj izpopolnjujoča in barvita – podobno kot vsaka ribica, ki jo je ujel ribič, medtem ko je čakal na veliki ulov.

Vizualno privlačen kratki animirani film je narejen v računalniški 2D tehniki. Likovna zasnova temelji na izčiščenih podobah, barvna lestvica pa se sestavlja iz izrazitih kontrastov. Navkljub sencam so podobe ploskovite, kar je morda posledica izostanka tekstur in še bolj potrjuje grafično, čisto izraznost. Z izbrano animacijsko tehniko film jasno ujame vzdušje in bistvo pripovedi, in to kljub minimalistični zvočni podlagi, brez kakršnega koli dialoga.