Čakajoč na raj

En kader. Statična kamera. 10 minut. Deset tisoč ljudi. To so kratki stavki, ki najbolj opišejo najnovejšo delo izpod taktirke slovenskega režiserja Damjana Kozoleta. Film Meje (2016) je morda eden izvirnejših dokumentarcev, ki so nastali v zadnjem času, saj v svoji preprostosti skriva veliko globlji pomen. Film se začne z in konča z enih najbolj mirnih podob, ki jih je mogoče ujeti na filmsko platno – prostrana pokrajina z žvrgolenjem ptičev v ozadju. To idiličnost vmes prekine na tisoče tragičnih zgodb beguncev, ki so si vse tako različne in hkrati podobne. Vse imajo podoben povod, isti cilj in drugačno vsebino. Ubežati vojni in priti v obljubljeno deželo. Film skriva svojo mojstrstvo prav v tem, da se poskuša ne vmešavati v dogajanje, ampak ostaja čim bolj objektiven in preprosto le posname del njihovega potovanja. Begunci nič ne povejo, pripovedovalca ni, niti kakšnega detajla, da bi nam kaj sporočil ni. Zakaj? Ker ga preprosto ne rabimo. Kozole se je držal starega reka, da molk pove veliko več kot tisoč besed. In je uspel.