Četrte stene ne moreš razbiti, če je sploh nimaš

Posegati v četrto steno v kontekstu filma je isto kot kazati tehniko, ki je uporabljena pri snemanju. Pozornost gre stran od filma in se ustavi na zavedanju sebe v procesu opazovanja likov, ki opazujejo prostor, v katerem se nahaja filmska zgodba. Rezultati so lahko različni, ena od možnosti pa je, da se filmski iluziji preprosto ne verjame. Slučaj Harms (1987) element četrte stene vzame kot glavni adut, izpostavi pa ga skozi element scenografije. 

Poseg avtorjev v prostor četrte stene se prvič zazna pri konstantnem ponavljanju elementov prostora, v katerem živijo glavni liki. Gre za velikansko stavbo, sredi katere se dvigujejo stopnice. Spominja na stare avstro-ogrske stavbe v katerih se danes nahajajo banke, knjižnice, gimnazije in ostale javne ustanove. Gre za stavbo, ki ni videti kot dom. Prostor je prazen, stalno pa ga obiskujejo organi pregona, ki iščejo stanovalce. 

Z vstopom kamere v intimne prostore prebivalcev oziroma njihova stanovanja, za katere se zdi, kot da se nahajajo na vsakem kotičku stavbe, zavedanje o individualnosti likov raste, vendar so ti na koncu spet samo prebivalci, ujeti v ogromni in hladni konstrukciji. Stene v njihovih stanovanjih so nizke in nedokončane, skoraj neobstoječe. Med koncem stene in stropom je ogromna luknja. Skozi njo naj bi potovali zvoki in tako vdirali v drug intimni prostor, a film tega nikoli ne prikaže. Na način razbitja četrte stene funkcionira tudi scenografija zunaj stavbe. Elementi zunanjosti, večinoma nebo, so pobarvani v odtenke pastelnih barv zelene, modre, rumene itd. Skozi barve film spet opozarja nase in poudarja vtis nadrealnosti. Najbolj očiten primer prebijanja četrte stene je konec filma, ko se dogajanje preseli v filmski studio. Kamera naredi odmik in prikaže celotno scenografijo kot del filmskega studia. Potujitev poudari še eden od likov, ki pride do kamere, sname lasuljo oziroma razkrije svoj kostum ter kamero preprosto ugasne. 

Prebijanje četrte stene filma Slučaj Harms je povezan z ideologijo, ki stoji za filmom in sporočilom, kot tudi kontekstom, v katerem se zgodba nahaja. Gre za leto 1987, nemiri po celotni Jugoslaviji napovedujejo razkol in rušenje samoupravnega socializma. Poleg tega sta kraj in čas dogajanja filma Sovjetska zveza po revoluciji in med drugo svetovno vojno. Odločitev za poigravanje s četrto steno je tako očitna. Kolektiv se je znašel v nečem, kar deluje kot farsa in fikcija. To ni prikazano samo s scenografijo, ampak tudi skozi  prikaz družbe. Na primer, pogovor v gostilni nakaže na intelektualno debato, vendar se izkaže kot pogovor o brezsmiselnih potencialnih scenarijih. Na ulici se ljudje z maskami ščitijo pred neobstoječim plinom, ki naj bi ga širili sovražniki. Prebijanje četrte stene, ki je čez celoten film izpostavljeno skozi scenografijo, v sebi nosi ironičen in humoren pomen, ki ga poudarja prav tako humorno podprt scenarij.